… Če ste le pripravljeni delati. (pozor: drobni tisk)
Spomnim se svoje prve ure terapije, sploh nemira, ki je naraščal, vse dokler nisem sedela v naslanjaču v terapevtkini sobi, opremljena z najosnovnejšimi informacijami glede poteka terapije in spodbujena, da kaj povem o sebi oziroma kaj me je prineslo. In tako se je začelo: Začela sem govoriti.
Roko na srce, težko je priti na terapijo. Najprej moram sploh ugotoviti, da mi je terapija potrebna oziroma, da se želim še drugače spoznati, ozavestiti svoje vzorce in prepričanja, ki me vodijo, ali (v večini primerov), da sem se znašla v dovolj veliki stiski, ki me presega in potrebujem še nekoga, ki bi bil pripravljen vsaj poslušati o tem mojem bremenu.
S prihodom na terapijo je lahko povezanega veliko strahu in sramu. Strahu pred neznanim, pred spremembami, za katere slutimo, da bodo sledile in (neprijetnimi) resnicami, ki jih slutimo a jih raje ne bi ubesedili. Veliko je strahu pred odzivom na drugi strani - bom razumljen, se bo moj problem terapevtu zdel smešen, neumen, (pre)težek? Tukaj je lahko veliko sramu, ki je povezan z našimi stiskami, občutkom lastne (ne)vrednosti in odsotnostjo ljubečega odnosa, ki dopušča napake, in nanje ne kaže s prstom, ne obsoja, temveč samo sprejema.
Parker Palmer je zapisal: »Človeška duša noče, da se ji svetuje, se jo popravi ali reši. Hoče biti preprosto videna… Točno taka, kot je.« In to je to, kar lahko pričakujete od terapije. Prvenstvena vloga terapevta je, da te vidi, sprejme in sprejema - kot človeka, z dostojanstvom. Terapevt je tisti, ki da izkušnjo, kako je biti slišan in sprejet točno takšen, kot si, hkrati pa nastavlja ogledalo in bolj ali manj prizanesljivo opozarja na neskladja. Terapevt ni zato, da deli nasvete in servisira psihično ranjene posameznike, ki se sami težko znajdejo. Če bi torej radi zgolj nasvet(e), s terapijo verjetno ne boste zadovoljni. Če pa ste pripravljeni odkrivati, kopati, pretehtavati, vrednotiti in na novo osmišljevati svojo življenjsko zgodbo ter sebe v njej, je terapija kar prava izbira. Terapija ni instant vroča čokolada, kjer v vroče mleko zamešaš prašek in ta-da, toplo krepčilo je tu. Tista prava terapija je matranje. Težaško delo, ki zahteva pogled vase, hkrati pa -kot je ugotovil že filozof Sartre- nujno pomeni tudi pogled nazaj. Ta pogled, vemo, pogosto ni prijeten, a je potreben, saj pot do boljšega zahteva globok vpogled v najslabše. Tukaj je terapevt tisti, ki poskrbi za varnost - da je varno govoriti, deliti, biti ranljiv. In ranljivost je tista, ki da globino odnosu. Ranljivost v odnosu pripravi prostor za zdravljenje.
Pred časom sem brala čudovito knjigo ameriškega psihoterapevta Irvina D. Yaloma z naslovom Darilo terapije. Še posebej se mi je v spomin vtisnil naslednji stavek: »Terapija je generalka za življenje.« Tukaj je prostor za vajo, uspeh le-te pa se vidi v vsakdanjem življenju, še posebej po zaključku terapevtskega procesa - koliko ranljivosti si dovolim ali zmorem privoščiti v odnosih z drugimi?
Zato je pogosto tudi težko zaključiti s terapijo. Pojavi se žalost, ker se nekaj tako dragocenega zaključuje, strah, kako zdaj s terapijo pridobljene izkušnje preslikati v druge odnose, kako sploh plavati v tej reki življenja brez vsakotedenskih srečanj…
Svojim klientom pogosto povem, da odgovore na svoje stiske in vprašanja že nosijo v sebi. Samo pobrskati je treba za njimi. Včasih bolj, včasih manj globoko. A vedno pogumno.
Pa vi, ste (se) pripravljeni odkrivati?