Šrcd

        

Fantje ne jokajo

Mnogim današnjim moškim je težko izraziti in ubesediti čustva. Mnogi težko razvijejo ranljivost v odnosu in tudi potrebo po pripadnosti je mnogim težko prepoznati ter izraziti. Pri procesu socializacije so bili fantki vzgojeni ali bolje rečeno zdresirani, da so se razvili v posameznike z opisanimi nespretnostmi. Njihova preteklost zaznamuje njihove sedanje odnose.

V sedanjosti se nekateri moški pred soočenjem z vsemi krivicami, strahovi, osamljenostjo ter drugimi neprijetnimi občutki poslužijo z neproduktivnim intelektualiziranjem, z delovno uspešnostjo, spet drugi se nagnejo v še bolj uničujoče odvisnosti, nekatere nagne v smer depresivnih ali anksioznih motenj. Nefunkcionalna vedenja, ki onemogočajo empatičen stik s sabo, s svojim telesom ter svojimi potrebami in s potrebami bližnjega, poganjajo globoka nerazrešena občutja.
Ljudje smo bitja odnosov. Fantki so telesno še bolj občutljivi od deklic. Hitreje zbolijo, več jokajo, njihovi možgani v razvoju so v primerjavi z deklicami v zaostanku. Na fantke bi bilo treba usmeriti še več pozornosti, jih negovati še z večjim občutkom, saj so bolj krhki in bolj ranljivi. Tudi na čustveni ravni več jokajo in dlje časa rabijo tolažbo, da se umirijo. Pomeni, da fantki potrebujejo še več stika, več pestovanja, predvsem pa je dobro, da se starši zavedajo narave fantkov in uspejo rokovati skladno z njo. V rosnih letih pa se žal ravna obratno. Fantke se pošilja samostojno v igro, pogosto z besedami 'Zdaj si pa že velik; Veliki fantje pa ne rabijo mamice; Kaj pa izsiljuješ…' Aktivno se jih potiska v osamo, za katero starši celo verjamejo, da jim bo omogočila razvoj samostojnosti. Tako že v rosnih letih, neskladno z naravo, izgubljajo fantje stik s potrebo po pripadnosti. Učijo se živeti v zanikanju te potrebe, saj je potreba prezrta ali celo s sramom pospremljena 'Ne bodi no tak'.

170
Solze krivice in žalosti ostanejo za zidom, ki so ga starši uspeli zgraditi z lastnim otrokom. Ta zid pa se vzporedno preslikava v otrokovo notranjost, kjer predstavlja visok jez, za katerim se nabirajo številna neizrečena in prepovedana občutja ter potrebe. Zid je tako obvaroval starše pred neprijetnim 'otrokovim jokom, izsiljevanjem, ki to ni…' Tako se staršem ni bilo potrebno soočati z neprijetnimi čutenji, ki jih je sicer prebujal otrok, saj se jih je učinkovito ustavilo. Fantki se tako razvijejo v navidezno bolj čvrste in stabilne, v resnici pa manj čuteče, manj ranljive za odnose in brez spretnosti za rokovanje s čustvi.
V odraslih odnosih imajo zato moški pred sabo izziv razviti ranljivost, prepoznati in poimenovati čustva ter si dovoliti, da ni treba vsega sam storiti. Če je bilo v otroštvu telo naučeno in zdresirano v smeri samostojnosti in neranljivosti, lahko v odraslih odnosih razvijejo pristno moškost. In moškost se ne meri v tem kako si čvrst, trden in neranljiv, ampak koliko se resnično lahko nasloniš na svoj notranji svet, kako si sposoben začutiti sebe in bližnjega, ter ga spustiti k sebi. S tem pa pride resničnejši občutek varnosti in sigurnosti za moškega in za ljudi okoli njega. Tak moški je lahko dober mož in oče, sposoben biti v oporo in zaščito, biti ljubeč, ranljiv in človeški.

Ključne besede: Vzgoja otrok