Že v začetku junija so nas starše začeli bombardirati oglasi za počitniško varstvo, tabore, delavnice, poletne šole, športne dogodivščine, jezikovne tečaje in druge aktivnosti, v katere bomo varno pospravili svoje najmlajše, srednje in tudi starejše otroke in mladostnike med počitnicami, ko bomo sami še v službi čakali na težko prisluženi družinski dopust. Morda imamo že načrtovana cela dva meseca: najprej bo pri babici en teden, potem dva tedna na plavalnem tečaju, še en teden na taboru angleščine, nato gremo za dva tedna na morje z družino, moževa sestra je obljubila da gre potem za tri dni z otroci na vikend, hmmm…
Kaj pa bo potem preostala dva dneva tistega tedna? Ja, to moramo še nekako pokriti… Po tem bo pa kar doma pri drugi babici in dedku, saj bo samo en teden, upam da ne bo jamral/a, da bo dolgčas… Potem je še poletna šola programiranja, pa oratorij zadnji teden počitnic… ufff, no saj bo nekako zneslo.
Kar stresno nam je takole poskrbeti za svoje otroke, ampak kaj pa lahko storimo drugega? In mulci so še nehvaležni za povrhu, toliko dogodivščin in toliko novega se lahko naučijo, oni pa jamrajo da bi bili raje doma… Da ne omenjamo, koliko vse to stane.. . Saj vendar ne moremo pustiti samih doma cela dva meseca… no razen takrat ko bomo itak skupaj na morju… ali pač?
Gotovo želimo biti dobri starši. Gotovo ne želimo med počitnicami zanemarjati svojih otrok in seveda želimo, da so na varnem, da jim je lepo, da imajo urejeno prehrano, da se tudi med počitnicami nekaj naučijo in da jih preživijo aktivno in sproščeno. Vse to je res, vse to pa je tudi zelo splošno in starši smo prepuščeni lastni iznajdljivosti, da te splošne želje in trditve konkretiziramo. Tu pa se nam rada prikradejo čudna občutja, ki jih ne želimo čisto zares začutiti… strah, negotovost, morda celo občutek krivde.
Če vsi (ali pa vsaj najglasnejši sodelavci v službi) pošiljajo med počitnicami svoje otroke v razne tabore in podobno, potem mislimo, da bi to morali tudi mi. Če so revije polne člankov s čudovitimi opisi aktivnosti v poletnem tečaju rolanja, pospremljenem s fotografijo akrobacij na malih kolescih, potem smo prepričani, da svojega otroka res ne moremo prikrajšati za to izkušnjo. Mi pa mu do zdaj rolerjev sploh še nismo kupili (krivda). In že se počutimo, kot da smo slabi starši. Kot da domače kolo, skiro in loparji za badminton niso primerni športni rekviziti, saj rolerjev pa res še nima.
Ker imamo letos še manj dopusta kot lansko leto, domov pa vsak dan prihajamo še malo kasneje, se občutek krivde še poveča in želimo še bolje poskrbeti, da bo imel otrok res lepe počitnice. Ali mu bo na taboru všeč? Gotovo, saj so na spletni strani sami navdušeni kometarji in fotografije nasmejanih otrok. Ali bi mu bilo všeč biti sam doma? To pa ni mogoče. Sam. Brez družbe. Kaj bo pa počel? Doma je že tako ali tako vsak dan, to pa res niso počitnice. Tu pride strah. Ne verjamemo, da je otroku lahko doma lepo. In negotovost – niti ne pomislimo, da imamo tudi sami, čeprav smo v službi, možnost vplivati na njegov dan. Na to ne upamo niti pomisliti, ko pa obstaja toliko strokovnjakov, ki celo leto načrtujejo aktivnosti, ki jih bodo izvajali med počitnicami. Naša negotovost nam šepeta, da sami tega ne bi mogli dobro opraviti.
In tako postanejo počitnice en sam velik rokovnik, v katerem ima naš otrok vse dni skrbno načrtovane. Drugi skrbijo za prevoz, prehrano, zabavo, rekvizite, igranje… on ali ona samo pride in se prepusti… ali ni to nekaj najlepšega?
To zadnje vprašanje je seveda vsebovalo nekaj ironije. Vprašajte vašega otroka, kaj si najbolj želi med počitnicami. Nekateri bodo povedali, drugi (najstniki) morda ne naglas, ampak večino otrok si želi prebiti več časa z vami, svojimi nepopolnimi in negotovimi starši. Ne z izšolanimi animatorji, profesorji angleščine, športnimi trenerji, akrobati na rolerjih, ampak prav z vami. Ne želijo do minute načrtovanih počitniških dni, ampak odmik od šolskega stresa, morda celo lenobnost, sproščenost in spontanost. Z vami.
Pa smo spet pri konkretizaciji… saj moram biti vendar v službi, me boste opomnili. Pa nanizajmo nekaj idej. Marsikdo si lahko privošči nekaj fleksibilnosti pri delovnem času. Če otrok zjutraj rad dlje časa poleži, vstanite vi še bolj zgodaj in še prej odidite v službo, da boste lahko prej prišli domov. Z otrokom se dogovorite, da vam (in sebi seveda) pripravi preprosto kosilo, na primer skuha špagete, nariba sir, pripravi paradižnik v solati. Ko pridete domov, lahko zelo hitro pojeste, se preoblečete in že ste nared za potep po Ljubljani, v vročini lahko na primer obiščete kak muzej ali galerijo, za kar sicer vedno zmanjkuje časa.
Ali pa zjutraj vstanete s soncem, prebudite otroka in se s košarico odpravite v Tivoli. V prijetnem jutranjem hladu si privoščite zajtrk na travi s kakavom iz termos steklenice. Odigrate še človek ne jezi se in se počasi odpravite domov – še vedno boste v službi pred deveto, otrok pa bo v dnevni vročini lahko še malo zadremal, da nadoknadi jutranje spanje.
Ko je otrok sam doma, mu lahko naložite nekaj lažjih domačih opravil: umivanje umivalnika, brisanje prahu, pospravljanje posode, zlaganje perila in podobno. Če dela ne bo preveč in če ga boste popoldne lepo pohvalili, bo ta izkušnja zanj življenjsko učenje, ki bo veliko pomembnejše od intenzivnega tedna španščine.
Med vašo odsotnostjo otrok lahko povabi na obisk prijatelje. Naj skupaj pregledajo katero od knjig z izleti po Sloveniji, naj po internetu iščejo zanimive kuharske recepte za naslednji dan ali pa preprosto igrajo družabne igre. Staromodne namizne, ne spletne. Na izbrani izlet lahko potem vse skupaj odpeljete v soboto. Lahko pa greste preprosto v gozd, ni potrebno da pridete do planinske koče ali do vrha z žigom, ampak razgrnete odejo na prijetni senčni jasi in le poslušate ptiče, opazujete mravlje in tipate različno lubje na različnih drevesnih deblih.
Presenečeni boste, ko se boste v naravi sprostili tudi sami, ne le vaš otrok. Ko boste začutili naravo, kako diha s poletnimi dnevi, boste začutili tudi svoje dihanje, ga umirili in poglobili. Potem se boste kar naenkrat lahko začeli pogovarjati s svojim otrokom. Ne o tem, kam mora iti čez pet minut, ampak o tem, kaj čuti, kaj si želi in kako je vesel, da je v vaši bližini, kako pije vašo bližino in kako se tudi sam ob vas lahko umiri. In ta spokojnost drug ob drugem… to so tiste prave počitnice, ki jih iz srca želimo vsem bralcem našega bloga!