Znanost je ob porastu uporabe mlečne formule in druge dopolnilne hrane ter ob upadu izključnega dojenja intenzivno raziskovala (in še raziskuje) vrednost materinega mleka in odkrila izjemen čar narave ženskega telesa – kako edinstveno hrano proizvaja za novorojeno dete. Ob tem so spoznavali tudi psihološki pomen dojenja, oziroma vpliv dojenja na razvijanje stika med materjo in otrokom in močno povezanost dojenja z izgrajevanjem materinstva.
Z odkrivanjem navdihujočega pomena dojenja smo začutili kako pomembno je matere ozaveščat o dojenju, jih naučit veščin uspešnega dojenja, prav tako pa izobrazit zdravstveno osebje kako pomagat materam k izključnemu dojenju. Nikoli prej nismo toliko vedeli niti poudarjali kako pomembno je dojenje, tako za otroka kot mati. Tako smo strokovnjaki v želji zagotoviti otrokom najboljšo hrano in materam podporo, aktivni na različnih področjih in v različnih oblikah, matere, ki se v tem procesu srečujejo z veliko bolj kompleksno zgodbo, pa so žal to pogosto začutile kot neprijeten pritisk, še bolj pa kot neslišanost v njihovi zgodbi.
Materina naravna želja je nuditi otroku najboljše – najboljšo hrano in najboljše materinstvo. Vendar se na poti vzpostavljanja dojenja mamice srečujejo z ovirami in stiskami, pogosto pa tudi z občutkom osamljenosti, ko jih nihče ne sliši v hrepenenju po biti dovolj dobra mama in otroku zagotoviti najboljšo hrano. Z rojstvom otroka so se v materi prebudili občutki, na katere se pred tem ni mogoče povsem pripraviti. Rodijo se globlja čutenja, kot ji do sedaj niso bila znana in jih še ob ničemer in nikomur ni mogla občutiti – na eni strani globlja sreča in neizmerna zaljubljenost, a tudi strah, negotovost, obup in tesnoba: »Bom imela dovolj mleka? Kako bom vedela ali je otrok lačen?, Kako bom vedela ali je otrok sit?, Bo zanj dovolj dobro poskrbljeno?, Je moje mleko dovolj dobro?«. Preplet teh globokih občutij in nenehna skrb za otroka mamico pogosto pripelje v nemir, utrujenost in še globljo negotovost. V takšnih trenutkih sama pogosto ne zmore najti notranje umirjenosti in občutka zadovoljujočega materinstva in pri tem potrebuje pomoč odnosov, v katere je najmočneje vpeta – partnerski odnos, odnos z mamo in pomoč zdravstvenega osebja.
Se sprašujete zakaj prav partner, mati in zdravstveno osebje?
Zdravstveno osebje je tisto, ki je ob mamici v ključnih trenutkih njenega materinstva –preko različnih pregledov v času nosečnosti, ob porodu in po njem, ko v prvi uri otrokovega življenj (v t.i. posvečeni uri) materina koža, njen dotik in njen vonj dojenčka najnežneje in najučinkoviteje pomiri in ogreje. Nato jo spremljajo ob prvih korakih izgrajevanja materinstva, ko je pravzaprav še njen partner, otrokov očka, zgolj gost v porodnišnici. Kako pomembno je takrat za mlado mamico, da zdravstveno osebje pokaže vero vanjo, v njeno telo in njene naravne sposobnosti za dojenje, ki jih je narava tako premišljeno izoblikovala; da ji pomaga in jo vodi na poti spoznavanja njenega otroka kako pokaže lakoto, kako utrujenost, kako sitost, da ji pomaga razviti stik s svojimi občutki, ki jo lahko pomembno vodijo pri skrbi za otroka. Tako ne bo potrebno venomer svojega strahu in negotovosti pomirjati s tehničnimi pripomočki, temveč bo lahko z opazovanjem otroka in svojim notranjim občutkom zaznala kaj otrok potrebuje, kako se odzvat nanj, pri čem vztrajati, kje si pot olajšat in kdaj in v čem poskrbet zase, da bo lahko v polnosti poskrbela za otroka. Zdravstveno osebje ima priložnost in moč v mamici vzbudit občutek moči in zaupanja vase.
Varen in miren prostor mamica išče tudi ob partnerju, ob katerem želi ohranit občutek gotovosti in zaupanja, da bo zmogla dojiti. Še posebej v zahtevnejših dneh, ko se podira ritem spanja in hranjenja, ko se mamica srečuje z dvomi, ali je mleka dovolj, se materina tesnoba in strah poglabljata. Zato potrebuje ob sebi nekoga, ob komer je slišana in ob njem lahko razvija stik s svojimi čutenji, saj bo le tako lahko razvijala umirjenost in sproščenost ob otroku, sledila otrokovim potrebam in se nanje v kar največji meri odzivala. Materina sproščenost pa je ključni element za uspešno dojenje.
Ob tem velja omeniti, da se ob dojenčku s strahom in negotovostjo srečujejo tudi očetje. Tako tudi oni potrebujejo razumevanje njihove stiske, pomiritev, da je to del razvoja očetovstva (kot pri mamici materinstva) ter podporo pri razvijanju aktivnega očetovstva, v katerem razvija stik s samim seboj, s svojo ženo – mamico in otrokom. S svojo aktivnostjo – pestovanjem dojenčka, kopanjem in umirjanjem, pripravljanjem hrane za mamico, z izražanjem podpore pri dojenju, z omogočanjem, da se mamica lahko spočije … bo v dragoceno podporo mladi družini, hkrati pa se bosta tudi v njem sproščala oksitocin in vazopresin (1), hormona, ki pomagata pri izgrajevanju povezanosti z otrokom.
Najgloblje pa lahko mamico v ženskosti in materinskosti začuti lastna mama. Zato je tudi ta odnos pomemben vir materinega notranjega miru in občutka, da ji dojenje lahko uspe in celo pripada. Žal so današnje mlade babice še generacija mam, ki jim je industrija z mlečno formulo krivično odvzela občutek, da je njihovo mleko dovolj dobro in telo povsem sposobno preskrbeti lastnega otroka. Morda tudi zato danes težje verjamejo, da bodo to zmogle njihove hčere, mlade mamice. Vendar pa le-te pomirja ravno to, da jih njihove matere uspejo sprejeti in začutiti v željah in v drži materinstva, ki se ga trudijo razvijat. Novo nastale babice se naj zavedajo, da morajo hčerke izgraditi lastno materinstvo, četudi včasih na napakah, ne pa ponavljati konkretnih izkušenj iz življenja svojih mam. Blagodejen je občutek, da ti mame, ko postaneš sama mamica, ni treba "ubogati", ampak da ti mama daje občutek vrednosti razvijanja takšnega materinstva, kot si ga sama želiš, in da tudi ona verjame vate, v tvoje telo.
Sočutni in nežni odnosi ustvarjajo prostor za uspešno dojenje
Starševstvo je tako fizično kot tudi čustveno bistveno lažje, če izhaja iz notranjega naravnega temelja ter zaupanja vase in v otroka (2). Da bi mlada mamica zmogla zaupati in verjeti vase v tako čustveno intenzivnem obdobju, kot so prva leta otrokovega življenja, nujno potrebuje sočutne in nežne odnose, še posebej s partnerjem, svojo mamo in s strani zdravstvenega osebja. Kajti, osebe, ki na mlado mamico delujejo pomirjujoče in so z njo v stiku, omogočajo čustveni prostor sproščenega dojenja (3).
Viri:
1. Folden Palmer L. Baby matters: what your doctor may not tell you about caring for your baby. 2nd ed. San Diego: Baby Reference; 2007.
2. Kompan Erzar K, Poljanec, A. (2009). Rahločutnost do otrok. Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut, Ljubljana: 2009.
3. Poljanec A., Greif P. (2016). Preplet dojenja in čustev: prostor razvoja uspešnega dojenja. Dojenje: ključ do trajnostnega razvoja. Ljubljana: Slovenska fundacija za UNICEF, 2016, str. 127-144.