Mladi pari z majhnimi otroci imajo pogosto občutek, da se, odkar imajo otroka, sploh ne znajo več pogovarjati, da se ne razumejo, da imajo vedno več konfliktov in nekateri nad odnosom že kar obupujejo. Povejo, da so se imeli prej dobro, razumeli so se, družili s prijatelji, šli v kino, na potovanja … Sedaj pa imata partnerja občutek, da med njima ni več povezanosti, da drug drugega ne razumeta, žena možu očita, da ji ne pomaga, da so mu hobiji pomembnejši kot družina, mož ženi očita, da se ukvarja samo z otroki, da njega niti ne opazi.
Rojstvo otroka je v življenju para pomembna in velika prelomnica, po kateri nikoli ni več tako, kot je bilo. Je drugače. Otrok zahteva veliko pozornosti, vsakdanjik se povsem spremeni, spanje nekaj ur skupaj je lahko včasih pravi luksuz, časa za partnerja, prijatelje, hobije in gospodinjska opravila je manj. Vendar pa sta ravno partnerja tista, ki lahko kljub številnim novim obveznostim poskrbita, da bosta zadovoljna najprej vsak s sabo in nato kot partnerja v odnosu. Samo partnerja sta namreč tista, ki lahko ustvarita varen, ljubeč in razumevajoč odnos.
Pogosto partnerja rečeta, da se ne čutita povezana, da imata občutek, da se pogovarjata le še o »tehničnih stvareh« in da sta bolj kot partnerja le še sostanovalca. Ko na terapiji raziskujemo, kaj je tisto, kar jima manjka, kar pogrešata, velikokrat ugotavljamo, da se počutita osamljena, spregledana, žalostna in nerazumljena. Občutek povezanosti se pogosto izgubi, ko se partnerja nehata zanimati drug za drugega, ko imata občutek, da se ne znata več pogovarjati. Običajno do tega pride postopno in nenamerno. V poplavi obveznosti, ki jih imata, se lahko to zgodi včasih iz povsem dobrega namena. Mož npr. ne želi obremenjevati žene s svojimi težavami, zato jih rešuje sam, ona pa to doživlja kot da se ji odmika, da ji ne zaupa, da ji nič ne pove, da se zapira vase.
Kaj lahko narediva?
Čeprav je včasih težko, je pomembno, da se s partnerjem pogovarjata in si povesta, kaj čutita, kaj si želita, kaj vaju moti, kaj teži in obremenjuje, kaj pričakujeta drug od drugega ter izrazita vsak svoje potrebe. Če je to v nekem trenutku nemogoče, storite to kasneje, vendar naj ne gre mimo vaju. Pogovarjati se ne pomeni le govoriti oziroma povedati, kaj jaz hočem in pričakovati, da bo drugi to naredil. Govorita predvsem vsak o sebi, o svojih čuternjih, o svojem doživljanju, o svoji stiski. Ob tem bosta lahko odprta in potrpežljiva v smislu, da slišim, kaj mi partner govori, da čutim, da je žalosten, vesel, jezen ali da je v stiski.
Kaj pa, če se drugemu ti pogovori zdijo nepotrebni?
Partnerju povejte, kako vam je ob tem, ko imate občutek, da se ne želi pogovarjati, da ga ne zanima kaj se z vami dogaja, osredotočite se na svoja čutenja ali ste žalostni, jezni, apatični in mu povejte kako vam je. Spodbujajte ga, da tudi on pove, kako je njemu.
Mnogi si mislijo: »Saj me pozna, to bi moral/a vedeti!«. Partner žal ne zna brati vaših misli in ne ve, kaj mislite. Potrebno je izgovoriti, kaj mislimo, o čem razmišljamo, kaj želimo, pričakujemo, kako nam je, tudi če je še tako težko. Mogoče bodo sprva takšna izražanja povzročila konflikte, vendar bo sprotno razreševanje sporov in nezadovoljstva gotovo prispevalo k boljšemu razumevanju v odnosu in manjšim napetostim.
Žena, ki vstaja vsako noč med tednom, ker mora mož zjutraj v službo, čez vikend pričakuje, da bo vstajal on, vendar on tega ne ve. Ko ponoči spet vstaja ona je, ker ji mož ni pomagal, zaradi tega jezna nanj, zato se čez dan večkrat zadira, on pa se počuti odrinjenega in nesprejetega, saj ne ve, kaj se z ženo dogaja in kaj je storil narobe. Pomembno je, da mu žena pove, kako ji je in kaj pričakuje od njega. Mogoče se bo to včasih zdelo nenaravno in bo občutek izpostaviti se neprijeten, vendar večkrat, ko boste svoje misli in občutke izrazili, lažje boste to storili naslednjič in manj napetosti se bo zadrževalo v vas.
Tako glede spanja kot drugih opravil, ki enega preveč obremenjujejo, je pomembno, da se skušata uskladiti tako, da se bosta lahko oba tudi spočila. Partnerja imata pogosto nasprotujoča si pričakovanja, velikokrat na isto stvar gledata drugače in pomembno je, da lahko vsak pove, kako mu je in kaj bi mu olajšalo neko situacijo. Mogoče bo partner z veseljem pomagal pri nekem opravilu, za katerega se sploh ni zavedal, da je za drugega obremenjujoče. Včasih je težko ali pa mogoče zaradi določenih okoliščin ni možno doseči dogovora, ki ustreza obema, ampak že to, da poveš kako ti je in da te partner sliši (in ne stopi v položaj obrambe), prinese olajšanje. Če pomoč partnerja ni mogoča, ker je npr. dalj časa odsoten zaradi službe, poprosite za pomoč stare starše, brata, sestro, prijateljico, ki lahko npr. peljejo otroka na sprehod, da vi malo zaspite ali pa gredo namesto vas v trgovino ali vam skuhajo kosilo. Čeprav bo to lahko majhna stvar za nekoga, ki vam bo pomagal, lahko vam veliko pomeni. Če čutite, da ste napeti in preobremenjeni, poskusite ugotoviti, katere so tiste stvari ali situacije, ki vas spravljajo v stisko in razmislite, kdo in kako bi vam lahko pri tem pomagal.
Če imate prijatelje, ki že imajo otroke, jih povprašajte kako je bilo njim, s kakšnimi težavami so se soočali oni in kako so reševali te probleme … Najverjetneje bosta dobila bosta občutek, da nista edina, ki sta se po rojstvu otroka znašla v situacijah, v katerih vaju je strah, v katerih se mogoče počutita nemočna in ne vesta kaj bi storila. Če bodo prišli težki trenutki, bosta tako vedela, da nista osamljena, saj so se tudi drugi pari soočali s podobnimi skrbmi.
Ne glede na številne nove obveznosti je za zadovoljstvo posameznika in partnerskega odnosa pomemben čas, ki ga imata vsak zase. To je lahko le petnajst minut, ko greš sam na svež zrak, ali pa se med tem, ko otrok spi, usedeš na balkon in prelistaš revijo, pokličeš prijateljico po telefonu ali se posvetiš hobiju. Če boš zadovoljen sam s sabo, boš lahko to zadovoljstvo prenašal tudi v odnos. Čeprav je lahko življenje z otrokom naporno in vzame veliko časa in energije, je pomembno, da si vzameta čas tudi za vaju kot par. Lahko je to večerja doma, ko dasta otroka spat, čaj na kavču ali pa pijača v bližnjem lokalu. Če imata možnost, da vama kdo popazi na otroka, ko npr. spi, naj vama ne bo nerodno prositi za pomoč.
Pomembno je, da imata posluh drug za drugega in da si pomagata, saj je to vajina družina, za katero sta odgovorna vidva in vidva sta tista, ki vplivata na to, kakšno vzdušje bosta ustvarjala tako za vaju kot za vajinega otroka. Predvsem pa je potrebno včasih preseči neprijeten občutek, ki se pojavi, ko se je potrebno izpostaviti in se izraziti.