Predstavljamo še drugi del članka dr. Andreje Poljanec, ki je bil objavljen pod okriljem Slovenske fundacije za UNICEF. (Poljanec A. Dojenje - nenadomestljivi dar: psihološki vidiki dojenja. V: Bratanič B (ur.). Spodbujanje in podpora dojenju. Ljubljana: Slovenska fundacija za UNICEF, 2016.)
DOJENJE – NENADOMESTLJIVI DAR Psihološki vidiki dojenja (drugi del)
viš. pred. dr. Andreja Poljanec, univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije
Študijsko-raziskovalni center za družino, Dvor 12, 1210 Ljubljana-Šentvid
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
Starša naj pozorno opazujeta in se dotikata novorojenčka.
Mame naj novorojenčka božajo po celem telesu, saj je koža naš največji organ in je gosto prepletena z živčnimi končiči. V ključnem prehodnem času, ko otrok prihaja na svet in je dihanje pogosto neredno, božanje spodbudi enakomernejši vdih in izdih. Novorojenček se usmerja k materi, se z njo povezuje in usklajuje. Ko se rodi in zasliši njen glas, jo začne iskati s pogledom. Novorojenček po rojstvu najostreje vidi na razdaljo okrog 25 centimetrov, kar je navadno razdalja med prsmi in materinim obrazom. Otrok se nauči povezati njen glas z obrazom, dotikanjem in ritmom ter načinom gibanja. Tako mamo prepozna in pri tem občuti varnost in zadovoljstvo.
Pri novorojencih brez zapletov je nemotena prva ura pomembnejša od rutinskih postopkov, saj se novorojenček s tem prvim srečanjem z mamo nauči, da stiski sledi tolažba (21), kar je zelo pomembno sporočilo, ki se v primeru, da se ponavlja, močno zapiše v implicitni spomin kot shema, kaj lahko otrok pričakuje od svojih staršev in drugih odraslih v življenju (18). Otrok se nauči, da lahko zaupa okolici in vzpostavi pristen stik s svojimi starši. Zato naj bi rutinske postopke, kot so merjenje, tehtanje, umivanje, dodajanje vitamina K, dajanje kapljic v oči, oblačenje itd., preložili na poznejši čas, vsaj uro po rojstvu (21).
Opazovati prvo sesanje po porodu je vedno navdušujoče in nekaj posebnega. Vendar pa matere, ki so imele težak porod in so zelo izčrpane, težko prenašajo izziv prvega podoja, če so otroci nezainteresirani. Občutek, da je odgovorna za življenje otroka, je stresen, hkrati pa so med hranjenjem močni tudi občutki povezanosti. Materam pomaga pomiritev in razumevanje s strani domačih, v veliki meri pa tudi osebja, kar posredno doprinese k pomiritvi otroka. Bolj ko je umirjena mati, bolj je umirjen otrok. Otrok je v tem obdobju kot »privesek« materinega telesa (11).
Vsi si želimo, da bi nam uspelo – kaj če nam na bo?
Večina mater ima jasno vizijo glede dojenja že pred porodom. Problem nastane, ko naš »dober načrt« ne more biti v polnosti izpeljan, zaradi težkega poroda, bolnega otroka, carskega reza ali drugih zapletov. Vsaka mati si globoko v sebi želi, da bi ji uspelo dojiti in dati otroku vse, kar more, da bo zadovoljen, zdrav in srečen. Vendar na žalost ni vedno tako. Vera v to, da zmoremo mi in da zmore otrok, se nehote razblini. Zaupanje vase in zaupanje v otroka je vedno bolj krhko. Proces povezovanja ter zaupanja vase in v otroka namreč vključuje srečne, pa tudi zelo stresne trenutke. Neredko so trenutki stresa, strahu in stiske tako dolgi, da se starši sami z njimi ne znajdejo več in potrebujejo pomoč. Posebej ob prvem otroku in različnih zapletih je stiska pogosto prevelika, da bi jo zmogli umiriti sami. Lahko pride do preveč bolečih bradavic, kar mater spravlja v stres zaradi bolečine, pa tudi zaradi strahu, da dojenje ne bo steklo. Nekateri otroci ne sesajo dovolj močno, kar v materah prebudi občutek nemoči, strah pred tem, da bi se navadil stekleničke. Na ta način postane dojenje veliko bolj stresno, kot naj bi samo po sebi bilo – zadovoljstvo. V materah se vzbudijo občutki krivde, razočaranja, zmanjša se zaupanje vase, vera vase in samopodoba o »biti dobra mati«. Nekatere matere se bojijo, da ne bodo imele dovolj mleka. Skrbi jih, ali bo njihovo mleko sploh dovolj dobro, ali ga bo vedno dovolj, ko ga bo otrok potreboval. Celo v primerih, ko otrok dobro pridobiva telesno težo, se v mamah tesnoba kar ne more znižati. Po drugi strani pa otroci, ki se dojijo bolj počasi, lahko hitro prepričajo negotovo mater, da se ne želijo dojiti, in taka mati hitro obupa misleč, da nima dovolj mleka. V resnici pa mogoče ni tako. Dojenje namreč vodi v posebej intimne in senzitivne odnose, trenutke ter ponuja posebno obliko bližine in zadovoljstva med materjo in otrokom (2). Matere zato v tem obdobju še posebej potrebujejo sočutje in podporo od zunaj, da se v sebi lahko umirijo in si začnejo zaupati. Potrebujejo nežno, čutečo skrb osebja in sorodnikov, ki jim lahko zaupajo, in tako počasi začnejo zaupati sebi in otroku.
Vendar pa tudi v primerih, ko dojenje ne steče, otrok in mama na področju povezanosti ne bosta toliko prikrajšanja, če se mati zaveda pomena intenzivnosti in globine stika z otrokom in ga, kar se da skrbno neguje. Materam pripada pomoč, da se ne bodo počutile poražene. Odpustiti si morajo, če jim ni uspelo, kljub temu, da so se zelo trudile. Matere namreč za ljubkovanje otroka najdejo nešteto načinov. Iz otroške čustvene perspektive je pomembno predvsem to, da je hranjenje nekaj, kar ga navdaja z zadovoljstvom in sproščenostjo, ne pa s tesnobo in neudobjem (2). Dojenje je v bistvu zelo čustven izziv. Matere ga pogosto doživljajo kot pritisk. Ko namreč zremo v otroka ure in ure in ga občudujemo v njegovi popolnosti, se nam lahko že majhne nepravilnosti ali spodrsljaji zdijo ogromni. Zato je vedno treba poskrbeti za mater, da se pomiri, saj le tako kar najbolje poskrbimo za otroka. Pri materah, ki imajo težave z dojenjem, gre večinoma za nezaupanje vase. Če uspemo zaupati svojim občutkom in našim otrokom in če se ne ukvarjamo z vrednotenjem kaj je prav in kaj narobe, smo veliko bolj sproščeni in tudi mleko bolje steče. Sočutno osebje in sorodniki materam dajejo občutek razumevanja in varnosti. Ko se matere sprostijo, je veliko manj možnost, da bodo razmišljale ozko in ob novorojenčku doživljale tesnobo, ki jih hromi, ter bodo v ta odnos laže vključevale tudi potrebe otroka in odnos doživljale kot potencial za vzajemno učenje življenja drug ob drugem (16, 15).
Dojenje – telesna in čustvena hrana.
Dojenje je način ustvarjanja globokega, pristnega, intenzivnega in nežnega stika z otrokom, ki je namenjen samo materam. V sproščenem odnosu ob dojenju otrok razvija občutek varnosti, notranje koherentnosti, vrednosti, pripadnosti, prepoznavnosti in povezanosti, kar so temeljni dejavniki zdravega in polnega otrokovega razvoja. Dojenje je naraven in intenziven odziv, da se ta naravni razvojni potencial kar najbolj polno razvije. Ta čustvena vez je pomembna tako kot hrana. Dokazano je, da se otroci najbolj polno kognitivno razvijajo prav v kontekstu čustvene bližine in povezanosti z odraslimi. Dojenje pripomore k razvijanju navezanosti na mamo in bo igralo pomembno vlogo pri otrokovem razvoju tudi v letih, ki prihajajo (1).
Dojenje ima pozitiven učinek na duševno zdravje otrok in celo mladostnikov. Kar pomeni, da je eden od načinov izboljšanja področja vedenjskih in čustvenih težav otrok in mladostnikov tudi ozaveščanje staršev in medicinskega osebja o pomenu dojenja za zdrav telesni in čustveni razvoj. Dojeni otroci imajo poleg čustvenih tudi kognitivne prednosti pred nedojenimi otroki. Pri dojenih opažajo boljši način spoprijemanja s stresom, večjo odpornost na stres, večjo odpornost na tesnobo pri ločitvi od staršev in ločitvi med staršema. Dlje ko so bili otroci dojeni, manj težav so izražali. Razlike med dojenimi in nedojenimi so bile v delikvenci, agresiji, socialnih problemih, tesnobi ... Zanimivo je, da so bili nedojeni otroci bolj agresivni in delikventni, ne glede na to, ali so bili prisotni drugi stresni dejavniki, kot npr. življenje z očetom ali brez njega, stresni dogodki v družini, materina poporodna depresija, kar sicer je povezano z zdravstvenimi težavami.
Doječe matere nehote otroka več gledajo in ga več božajo. Čeprav ne najboljša primerjava, pa vendar: pri podganah so dokazali, da se bolje spoprijemajo s stresom tudi kot odrasle, če so bile več v fizičnem kontaktu z mamo (14).
V primerih, ko otroci niso dojeni, je pomembno, da se starši zavedajo otrokovih potreb po pestovanju, zrenju in crkljanju, saj tako lažje nadomestijo pomembnost fizičnega in psihičnega kontakta z otrokom, kar pozitivno vpliva na otrokovo samopodobo (14). Neverbalna komunikacija, katere pomemben delež predstavlja dojenje, se kasneje v življenju odraža kot občutek lastne vrednosti in sprejetosti. Včasih se staršem zdi, da imajo zelo zahtevnega dojenčka in da bi se na manj zahtevnega lažje primerno odzivali, vendar je sposobnost rahločutnega odzivanja bolj odvisna od starševskih kapacitet za ranljivost, občutljivost in globino stika kot od otrokovega temperamenta (15).
Dojenje – začetek polnega življenja ob otroku.
Ob otroku zagotovo doživimo trenutke, ko nujno potrebujemo pomoč, nasvet in sočutje. Pomembno je zavedanje, da se ob dojenčku učimo tudi iz lastnih napak, kar je naraven način razvoja materinstva (17). Pomaga, če matere niso pretirano kritične do sebe in sprejmejo, da one in njihovi otroci potrebujejo predvsem tudi čas, da se začutijo, saj take pare čaka dolg, kompleksen in vznemirljiv izziv spoznavanja drug drugega (2) in učenja drug ob drugem. Bolj ko bomo dojenje razumeli kot izziv prepoznavanja svojih stisk ob otroku, bolj polno bomo razvijali čuječnost do sebe in posledično do otroka, kar je temelj za poln telesni, čustveni in kognitivni razvoj (17). Temelj zdravega razvoja otroka so zdravi in sproščeni odnosi, ki jih ne more nadomestiti prav nobena še tako dobra igrača ali kognitivna tehnika.
Vsaka mati naj zaupa vase in otroka, da je dobila ravno pravega otroka in da je ona zanj najboljša mati.
LITERATURA:
1. American Academy of Pediatrics. New Mother's Guide to Breastfeeding. 2011
2. Boswell, S. Understanding your baby. London: The Tavistock Clinic; 2004.
3. Bowlby, J. Attachment and loss. Zv. 2, Separation, anxietiy and anger. London: Hogarth Press; 1973.
4. Bowlby, J. A secure base. London: Routledge; 1988.
5. Britton, J.R., Britton, H., Gronwaldt, V. Brestfeeding, Sensitivity and Attachment. Pediatrics 2006; 118 (5), 1436-1443.
6. Cassidy, J., Shaver, P. R.. Handbook of attachement: Theory, research, and clinical applications. New York: Guilford Press; 1999.
7. Cozolino, L. The Neuroscience of Human Relationships. New York: W.W. Norton & Company; 2006.
8. Christensen, D., Mitrou, F., Lawrence, D., Sanson, A., in Zubrick, S. R. Child temperament, parenting style and emotional and behavioural problems in early childhood - findings from the Longitudinal Study of Australian Children. Paper presented at the Growing Up in Australia and Footprints in Time: The LSAC and LSIC Research Conference Findings from The Longitudinal Study of Australian Children (LSAC) and The Longitudinal Study of Indigenous Children (LSIC), 2011.
9. Eliot, L.. What's Going On In There? How the Brain and Mind Develop in the First Five Years of Life. Bantam book: Canada; 2000.
10. Folden-Palmer, L. Baby matters: what your doctor may not tell you about caring for your baby. San Diego: Baby Reference; 2007.
11. Fonagy, P. Psychoanalytic Theories: Perspectives from developmental Psychopathology. London: Whurr Publishers; 2003.
12. Gerhardt, S. Why love matters: How affection shapes a baby' s brain. New York: Brunner–Routledge; 2004.
13. Heinrichs, M., Baumgartner, T., Kirchbaum, C., Ehlert, U. Social Support and Oxytocin Interact to supress cortisol and Subjective responses to Psychological Stress. Society of Biological Psychiatry 2003; 54: 1389-1398
14. Oddy, W., Kendall, G.,Li, J., Jacoby, P., Robinson, M. de Klerk, N., Silburn, S., Zubrick, S., Landau, L., Stanley, F. The Long-Term Effects of Breastfeeding on Child and Adolescent Mental Health: A Pregnancy Cohort Study Followed for 14 Years. Journal of Pediatrics 2010; 156 (4): 568.574.
15. Kompan-Erzar, K. L., Poljanec, A. Rahločutnost do otrok. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut; 2009.
16. Kompan-Erzar, K. L., Poljanec A., Simonič, B. Novšak, B. A young mother's group: A save haven and secure base for motherhood. Illinois child welfare, 2008; 4:108-121.
17. Poljanec, A. Rahločutno starševstvo. Ljubljana: Mohorjeva družba, 2015.
18. Siegel, D. J. The developing mind: Toward a neurobiology of interpersonal experience. New York: The Guilford Press; 1999.
19. Siegel, D. J., Hartzell, M. Parenting from the inside out. New York: Tarcher/Penguin; 2003.
20. Simonič, B., Poljanec, A. Building motherhood in the young mothers' group. Child care in practice 2014; 6.
21. Skubic, M. Porod – rojstvo matere. V: Cepin S (ur), Zabukovec M (ur.) Porodne zgodbe. Ljubljana: Salve, 2015.
22. Tronick, E. The neurobehavioral and social-emotional development of infants and children. New York, London: W. W. Norton&Company; 2007.
23. Winnicott, D. Playing and Reality. London: Routledge; 1971.