Šrcd

        

Poslušni otroci so izgubljeni otroci

Morda smo sami odraščali v družini, kjer je bila poslušnost, ubogljivost in pridnost vrednota ključnega pomena,morda smo ravno mi igrali vlogo poslušnega in ustrežljivega fantka ali deklice, morda smo še danes prepričani, kako ta lastnost otroku pride prav, najbrž pa je v nas prepleteno eno z drugim. Vprašanje je, kakšno ceno smo kot pridni in poslušni otroci morali plačati in jo plačujemo še danes?

Običajno pride do poslušnosti in ubogljivosti kadar otrok želi ohraniti navidezni stik s starši na način, da sledi njihovim željam, potrebam, razlagam, pričakovanjem, doživljanjem … Otrok je s strani staršev ovrednoten le če jih bo upošteval in jim sledil. Otrok se v želji po ohranjanju stika, iz strahu, da staršev ne bi izgubil, iz želje, da bi bil opažen in potrjen potrudi, kar se le da, da naredi vse tako, kot pričakujejo starši. Ob tem sam potisne svoje želje, pričakovanja in potrebe ob stran in v sebi naredi prostor za starševski svet. Postane tisti, ki v sebi nosi starše, skrbi za njih, jih ima v mislih in je do njihovih želja in potreb stalno obziren. Sprevrženo.

Tak otrok vedno bolj začne izgubljati svoj svet. Izgubljati začne stik s svojim doživljanjem, s svojimi pričakovanji in potrebami. V sebi postaja razdvojen med svojim pristnim doživljanjem in tem, kako bi moral doživljati po mnenju staršev. Otrokove misli, doživljanje emocij, želje in razlage niso ovrednotene, nimajo mesta in prostora, da bi našle izraz. Se jih izrinja in tja postavlja nekaj vsiljenega od zunaj. Otrokova notranja narava ostaja neprepoznana in prezrta. In še več, drugi povedo, kako je prav, kako mora biti, kaj je ustrezno misliti, čutiti in potrebovati. Otrok v sistemu, kjer so njegove potrebe in želje neprepoznane in zaobidene, kjer ga nihče ne zrcali, izgubi stik ne le z drugimi, temveč tudi s seboj.

204

Temeljni elementi dojemanja in zaznavanja se preoblikujejo na naslednje načine:
• 'videti in slišati, kar slišiš in vidiš', v 'videti in slišati, kar moraš videti in slišati';
• 'misliti, kar misliš', v 'misliti, kar moraš misliti';
• 'čutiti, kar čutiš' v 'čutiti, kar se moraš sprenevedati, da čutiš';
• 'želeti in hoteti, kar želiš in hočeš' v 'želeti in hoteti, kar ti drugi povedo, da želiš in hočeš';
• 'predstavljati si, razlagati, se uresničiti na način, ki ga zaznavaš,' v 'predstavljati si, razlagati, se uresničiti na način, kot si to predstavljajo in dojemajo drugi' (Bradshaw 1996).

Pri vsem skupaj pa ne gre le za nesprejemljivost potreb, temveč tudi posameznika kot osebe, njegovega notranjega jedra. Poteptano je tako medosebno zaupanje kot tudi notranja varnost. Jasno je torej, da prihaja do razkoraka med tem, kaj posameznik doživlja, misli, čuti in želi, ter tem, kako mora misliti, čutiti in želeti. Otroci v takih družinah se podredijo in prilagodijo, saj le na tak način lahko preživijo. Kadar se mora otrok prilagajati staršem, da ti sploh lahko zdržijo ob njem, nima možnosti, da bi ob njih razvil svojo pristno držo. Samo starši, ki slišijo potrebe svojega otroka in se nanj prilagodijo, bodo omogočili zdrav odziv na otrokovo vedenje, čutenje in potrebe, odziv, ki bo pomagal otroku, da si bo upal izražati svoje potrebe, da bo razvil svoj pravi notranji temelj varnosti. Otrok, ki te možnosti ni imel, ker mu ni bila dana, ne živi svojega življenja, ampak je podaljšana roka staršev.

Izhodiščna možnost izražanja čutenj, misli, želja in potreb ostaja tudi tekom življenja ograjena. Težko je živeti iz sebe, razvijati pristne misli in prisluhniti svojim čustvom ter svojemu notranjemu svetu. Pogosto ostaja strah in nemoč izraziti karkoli svojega. Vse to pa ne pomeni, da se posameznik nima možnosti razvijati in razviti v notranje svobodnega, ki najde izraz za svoj notranji svet, ki razvije lastno pristno držo do sebe in drugih. Izgubljeni otrok lahko postane spet najden.

Ključne besede: Vzgoja otrok