Ko spregovorimo o partnerskih odnosih, nehote postanemo previdni, medtem, ko se lažje pogovarjamo o ostalih odnosih: o otrocih, starših, prijateljih… Partnerski odnos je prehojena pot dveh oseb, ki sta se našla in odločila za skupno življenje in ki jo je skozi leta oblikovala iskrena ljubezen. Po eni strani je partnerski odnos tisti, ki je varen, kamor se lahko zatečemo s svojimi občutji, je zavetje, kjer smo lahko tisto, kar smo, po drugi strani pa je lahko ravno ta odnos poln neizpolnjenih hrepenenj in bolečine.
Intimni partnerski odnos je nekaj, kar nas globoko zaznamuje. Dokazano je, da osrečujoče partnerske zveze močno vplivajo na psihofizično ravnovesje, saj so raziskave pokazale, da so ljudje, ki živijo v srečnih partnerskih zvezah, bolj zdravi od tistih, ki živijo v zvezah, kjer se ne počutijo srečne.
Kaj torej dela srečne zveze srečne in kaj dolga leta ohranja nesrečne zveze? Kaj nas skozi leta oblikuje in kaj je tisto, za kar po toliko letih skupnega bivanja lahko rečemo, da se je izplačalo? In kaj je tako močno, da par veže skupaj, četudi oba trdita, da sta v zvezi nesrečna ter da skupaj vztrajata le še zaradi otrok, finančnega stanja ali premoženja?
Strokovnjaki, ki delamo na področju odnosov, skupaj s pari raziskujemo in iščemo spomine, povezane z zgodovino odnosov v družini, da le-ti lahko spoznajo najprej sami sebe in drug drugega. Vedno znova ugotavljamo, da pari ostajajo skupaj zaradi globokih in nezavednih čustvenih vezi, ki ju združijo.
Človek je bitje odnosov in ljudje po odnosih vedno hrepenimo. Že od samega rojstva dalje je otrok v zelo intimnem odnosu z mamo. Ta odnos mu brezpogojno pripada. Otrok, ki je v polnosti sprejet in ljubljen in se ob mami in očetu lahko svobodno razvija, bo tudi kasneje v življenju imel iskrene in čustveno polne odnose. V nasprotnem primeru bo zaradi prehudih primanjkljajev iskal odnose, v katerih bo prikrajšan, saj človek celo življenje hrepeni po podobnem intimnem odnosu, kot ga je imel s primarnimi skrbniki.
Največji izziv partnerstva je torej v tem, da partnerja dosežeta RAVNOVESJE med razvojem vsakega posebej in skupaj. Odgovor na vprašanje, česa si ljudje v zakonu najbolj želijo, je najpogosteje naslednji: »Da sem lahko to, kar v resnici sem in sem tak tudi sprejet.« To pomeni, da si vsak v zvezi najprej želi ohraniti svojo samostojnost, da se lahko razvija na področjih, ki ga osrečujejo, ohranja in razvija odnose z drugimi ljudmi, ki mu veliko pomenijo, skratka počne stvari, za katere čuti, da ga osrečujejo. Po drugi strani pa vidimo, kako težko je živeti v odnosu, kjer sta partnerja jezna drug na drugega, ali je, na primer, sreča enega odvisna od dobre volje drugega. Srečamo pare, kjer ženska čustveno skrbi za moškega in njena sreča je v takih odnosih pogosto odvisna od tega ali bo partner prišel domov dobre volje ali ne. Tako je ženska stalno na preži, kaj partner potrebuje, kaj si želi in hoče. Deluje v stalni skrbi zanj in za njegovo zadovoljstvo. Tako seveda izgublja samo sebe. Ob skrbi za njegove potrebe ne zmore prepoznati svojih.
Srečne zveze so torej tiste, kjer je vsakemu zakoncu dano, da je to, kar je in je istočasno povezan in navezan v odnosu.
To pomeni, da ob partnerju lahko prepoznavamo svoja čustva in jih znamo ločiti od partnerjevih. Pomeni tudi zmožnost in pravico, da vsakdo kadarkoli pove, kako se počuti, da sme govoriti o sebi, o svojem otroštvu, svoji preteklosti, ki je lahko povezana s težkimi dogodki in čutenji. Zanimivo je, da pri terapevtskem delu s pari pogosto slišimo očitke, da se sploh ne poznata več, ne vesta, kaj si kdo želi, kaj čuti in misli. Vse to je res, vendar le zato, ker si ne povesta, kdo v resnici sta. Če žena preneha govoriti o sebi, o svojih željah in hrepenenjih, mož žal, ne more vedeti, kdo ona v resnici je. In če se neha zanimati zanjo, bo tudi ona prenehala z razkrivanjem sebe in svojih zgodb. In seveda obratno. Nastane začarani krog, ki ga je potrebno prekiniti z odločitvijo, da bomo spregovorili o sebi zato, ker se v taki zvezi ne počutimo več dobro in si želimo odnos, kjer imamo svoj prostor. Če je v zakonu prostor za vsakega od zakoncev, je prostor tudi za zvezo.
Da imamo dobre odnose, ni samoumevno! Vsak odnos je rast, je delo in razvoj, ki se zgodi, če se zato odločimo. Odnos je odločitev dveh, da bosta ob skrbi zase skrbela tudi eden za drugega, torej za odnos.
Lepo je srečati par, kjer sta si partnerja na nek način podobna. Ko ju opazujemo, vidimo, da delujeta na podoben način, imata podobne odzive, celo vedenje in reakcije. Rečemo, da sta se eden drugega navzela. Ob navezanosti, predanosti in popolnem prepoznanju drug drugega, postane odnos edinstven zato, ker je njun in ker sta ga skupaj oblikovala skozi leta. Vrednost dobi zaradi skupnih, vsakodnevnih trenutkov, tudi težkih, ko sta ob otrocih zmogla poskrbeti zase in za svojo zvezo. V težkih trenutkih se spletejo vezi, ki so večne. To so globoka povezanost in navezanost, ki temeljita na pogovorih o primarnih izkušnjah, na izkušnji starševstva, ki ju je povezala tudi v težkih dneh.
Partnerstvo ni cilj, je edinstvena pot, je način življenja in (z)možnost polnega čustvovanja.
Iskreno govoriti o partnerstvu pomeni biti ranljiv, ker globoko v sebi nosimo temeljno hrepenenje po sprejetju in pripadnosti: ko hrepenimo in tiho kričimo po bližini in si je, čeprav smo vsak dan skupaj, včasih ne zmoremo dati. In nas je strah in sram, da bi ob ranljivosti ostali zavrnjeni in sami.
Ker so odnosi nekaj najbolj naravnega, nas le-ti, ne glede na to, kakšni so, vedno peljejo v smer, da lahko drug ob drugem uzremo samega sebe in najdemo svoje mesto ob človeku, ki smo si ga izbrali. To pa je tudi čar in glavni namen partnerstva.