Zgodba pripoveduje, kako je v alpinistični odpravi v Himalaji mlada ženska v snežnem viharju izgubila življenje. Doma je pustila moža, 6-letnega sina in 4-letno hčerko. Mož, ki se je odločil, da bo upošteval željo svojega sina, da bi videl »mamino zadnjo goro«, še bolj pa zato, ker je na to pot do zadnje gore vzel tudi tako mlado hčerko, je bil deležen številnih kritik s strani sorodnikov in znancev. Prijatelj zdravnik, ki je šel na to pot skupaj z družino, je povedal, da je po videnju gore, po postavitvi spomina na mamo v bazi in ob očetu, ki je bil ob otrokoma, hčerka lahko rekla: »Mami se je res trudila priti z gore, toda ni mogla, vihar je bil premočan.« Odprava je otrokoma omogočila sprejeti dejstvo, da mame ni več, ter začetek žalovanja.
Žalujoči odrasli, ki skrbimo za majhne otroke, otrokom pogosto odvzamemo možnost, da bi razumeli, kaj se je zgodilo s staršem, bratom, babico ali drugim bližnjim, ki je umrl. Vse to storimo v veri, da je otroke pred tem bolje obvarovati, jim olajšati stvari, jih ne neposredno vpletati. Ali pa mislimo, da določenih stvari še ne morejo razumeti. Tako lahko večkrat slišimo, kako je nekdo »odšel« na dolgo potovanje, kako je nekdo za dolgo »zaspal«, besede »umrl« pa ne uporabimo. Otroka včasih v času med smrtjo in pogrebom celo zaupamo tretji osebi, da bi ga ja obvarovali pred hudim. Raziskave pa nasprotno kažejo, da imajo celo majhni otroci že dobro razvit občutek za smrt in da so okrog petega leta s pomočjo odraslih otroci že sposobni razumeti, da je smrt dokončna, da ima vzrok, da pomeni ločitev in da so mrtvi ljudje drugačni od živih. Zato je otroku, seveda primerno njegovi starosti in razumevanju, potrebno povedati, da je ljubljena oseba umrla, da je ni več. Ne vemo, kakšna bo otrokova reakcija, pomembno pa je, da smo z njim, da mu pustimo čas, se z njim o tem pogovarjamo, ko si želi, ter neposredno in jasno odgovarjamo na njegova vprašanja.
Otroku ne preprečujmo stika z umrlim in s tem možnosti slovesa. Ne preprečujmo mu, da bi videl umrlega dedka ali se še enkrat dotaknil umrle sestrice. Otrok bo to storil naravno in pri tem ne bo čutil nobenega odpora. Ne bojmo setudi pred otrokom pokazati svojih čustev in se ne obnašajmo, kot da je vse v redu. Otrok čuti in ve, da ni v redu, da mu nekaj prekrivamo, in bo zmeden. Če si ne dovolimo in mu ne dovolimo, da o svojem doživljanju odkrito spregovori, ostane prepuščen sam sebi in čustvena stiska in zmeda v njem naraščata. Razumevanje, kaj je smrt, je prvi korak k otrokovemu žalovanju. Dovolimo mu, da se na svoj način poslovi in začne žalovati. Pri tem mu tudi čisto praktično pomagajmo. Vključimo ga v dogajanje v družini ob smrti, omogočimo mu sodelovanje pri obredih za umrlim, prisostvuje naj pogrebu, spodbujajmo ga pri ohranjanju spominov na umrlega, skupaj z njim naredimo album s fotografijami umrlega ali kaj drugega v spomin nanj.
Seveda je žalovanje pri otroku močno povezano s tem, kako starši ali tisti, ki za otroka skrbi, žaluje. Ali so starši v svojem žalovanju z besedami in ravnanjem sposobni dati otroku vedeti, da so kljub svoji stiski še vedno sposobni in pripravljeni skrbeti zanj, da ne bo ostal sam in je torej varen, ali pa se težko spopadajo z lastno žalostjo in spremembami in v svoji bolečini niso sposobni videti otroka in njegovih potreb. Če je bolečina pri staršu prevelika, obstaja nevarnost, da bo otrok prezrt, lahko bo celo začel skrbeti za starše. Takrat naj se otroku posvetijo stari starši, prijatelji ali tisti, ki jim otrok zaupa. Mnogi odrasli, ki so v času otroštva izkusili smrt v družini in jim žalovanje ni bilo omogočeno, v sebi še danes nosijo breme nedokončanega žalovanja.
Smrt je del življenja, je neizogibno dejstvo vsakega izmed nas, tudi otrok. Ni najhuje, če otrok doživi smrt drage osebe, najhuje je, če za njo ne more ali ne sme žalovati. Bodimo torej sočutni in ljubeči do svojih žalujočih otrok, dopustimo in pomagajmo jim žalovati in predelovati težka čutenja, da bodo lahko svobodno šli naprej.