Šrcd

        

Soočanje s samomorom bližnjega 1

V Sloveniji so samomori najpogostejša nasilna smrt. Po koeficientu samomorilnosti (število samomorov na 100 000 prebivalcev) se uvrščamo med prvih deset držav na svetu, ter med šest samomorilno najbolj ogroženih držav. Statistitični urad RS navaja: ''Leta 2011 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 436 prebivalcev, 347 moških in 89 žensk. To je sicer za četrtino manj kot pred dvema desetletjema, a še vedno si povprečno na vsakih 20 ur ena oseba vzame življenje. Povedano drugače: med prebivalci, ki so umrli preteklo leto, je vsaka 43. oseba umrla zaradi samomora.'' (vir: Statistični urad Republike Slovenije, Svetovni dan za preprečevanje samomora 2012, 7. september 2012, Posebna objava, www.stat.si).«
Te visoke in hladne številke ne povedo veliko. Ali vemo, da v krog tistih, ki jih samomor bližnjega prizadene, ne spadajo samo ožji družinski člani, sorodstvo, ampak tudi prijatelji, sodelavci in sosedje? Lahko le zaslutimo, koliko posameznikov se dejansko sooča z izgubo in prizadetostjo. Samomor je dejanje, ki se žal ne konča s smrtjo - ta šele sproži dolgotrajno dramo tistih, ki ostanejo, saj breme umrlega ostaja v omarah in predalih bližnjih, ki so tako obsojeni na dolgotrajna negativna doživljanja večnega vprašanja: ''Zakaj?''.
 
Odločitev za samomor je osebna zgodba vsakega posameznika in na vprašanje zakaj, je težko dati nek splošen in dokončen odgovor, saj je vsakdo izmed nas svet zase in ga nikoli zares ne spoznamo. A številne študije in raziskave kažejo, da na odločitev za samomor vplivajo poleg osebnostnih lastnosti posameznika tudi globoka in neozaveščena osramočenost ter nizko samospoštovanje, slaba socialna mreža in nemoč pri iskanju pomoči, alkoholizem in druge odvisnosti. Vse to poglobijo še trenutne stiske, kot so strah pred izgubo dela, zdravstvene težave, dolgovi … Mnogi dejavniki se tako prepletejo v globoko osebno stisko posameznika, ki ne vidi več pozitivnega izhoda iz svojega notranjega pekla.
Podobni dejavniki vplivajo tudi na to, kako se sorodniki in bližnji soočajo s tako izgubo. Ali bodo znali in zmogli poiskati pomoč pri žalovanju, ali pa jih bodo strah, sram, jeza in krivda, ki spremljajo šok ob tem dogodku, zamrznili v neizjokani žalosti, ki bo tiho krojila njihovo življenje.
Pomemben dejavnik je tudi naše kulturno-zgodovinsko okolje oziroma zgodovinski spomin. Ne glede na to, da se je odnos do samomora in samomorilcev v zadnjih desetletjih bistveno spremenil, je nekje v spominu samomor še vedno dejanje, vredno obsojanja, ki lahko ravno zato kaj hitro postane družinska sramota. Pogosto je v družini prisotna nagnjenost k samomorilnosti, ki bi ji lahko rekli tudi medgeneracijski vzorec reševanja problemov, kar tudi pušča posledice skozi več generacij.

8
Žalovanje

Podobno kot po drugih smrtih, žalovanje pri samomoru navadno poteka v štirih fazah: šok ali otopelost, protest in hrepenenje, brezup ali dezorganizacija in izboljšanje ali reorganizacija (Bowlby 1991). Vendar pa ima pri samomoru žalovanje določene posebnosti; lahko je dolgotrajnejše in težje, saj se tisti, ki ostanejo, pogosto:
- soočajo z mnogimi občutki krivde, jeze, strahu, nemoči, izgube spoštovanja …
- so v šoku ali postanejo otopeli, doživljajo močne občutke zapuščenosti, ki jih povzroča žalost in žalovanje,
- so jezni in iščejo krivca ali vzrok, zakaj se je to zgodilo prav njim,- se soočajo z zelo napornimi občutki krivde za (so)odgovornost za samomor,
- ne morejo se otresti vprašanj in očitkov, zakaj tega niso opazili, kaj če bi lahko bili bolj pozorni,
- samomor je povezan z močnimi občutki sramu v smislu družinske sramote, strahu pred zaznamovanostjo, nevrednostjo ...
- soočajo se z zanikanjem in iskanjem dokazov, da morda ni bil samomor.
Žalovanje je oteženo tudi zaradi nasilne in nenaravne smrti, češ, da je umrli odšel hote, da je zavračal pomoč. Vsi ti občutki se še poglobijo, če se o dogodku ne govori in le-ta postane »družinska skrivnost«. Ker je umrli zapustil bližnje na tak način, se sčasoma prebudi močna jeza, ki se pogosto obrne navznoter v obliki krivde ali navzven v obliki jeze na strokovne službe ali na samega umrlega. Otroci umrlega se pogosto jezijo na starša, ki je ostal.

Otroci

Samomor starša je za otroke še posebno boleč in občutki krivde so pri otroku še izrazitejši. Lahko se sprašujejo: »Kaj smo storili narobe?«, »Ali je to zato, ker nisem bil priden?«, »Ali nisem vreden ljubezni?«. Otroci lahko to stisko kažejo z uporniškim vedenjem, povečana pa je tudi nevarnost samomorilnosti. Njihovo otroštvo je lahko zaznamovano z njim nepojasnjeno grozo skrivnosti, ki je ves čas prisotna. Svojci in okolica to nehote vzdržujejo s stavki kot: »O tem se ne govori.«, »Boš razumel, ko boš starejši.«, »Ti bomo enkrat že povedali.« ... Ali pa je prisoten le molk in poskus pozabe, da je ta starš sploh obstajal. Vse to pripomore k morečemu vzdušju in ohranjanju tega, »da ostaja skriti okostnjak v omari in ves čas po tihem rožlja in spominja nase.«
Ob tem dogodku lahko odrasli zaradi svoje lastne stiske hote ali nehote čustva otrok zanemarijo, spregledajo ali pa otroških čutenj in občutkov ne jemljemo dovolj resno. Mlajši otroci lahko namreč na trenutek kažejo čustva prizadetosti in zbeganosti, naslednji trenutek pa se že igrajo in zdi se kot, da so vse hudo že pozabili. A to še ne pomeni, da v njih ni stiske, žalosti in groze, temveč da ne vedo kako se obnašati, kako povedati. Njihova zadržana in neubesedena čustva se lahko kasneje kažejo v odklanjanju hrane, v nezainteresiranosti za igro, v šolskih težavah, povečani agresivnosti, hiperaktivnosti ali v zatekanju v osamo. Vsak otrok bo na svoj način izrazil stisko in pokazal, da trpi, odrasli pa moramo spregledati te znake in vedeti, da otroci potrebujejo posebno pozornost in skrb, ko se soočajo z izgubo bližnjega na tak način.
Na način, primeren otrokovi razvojni starosti, je potrebno povedati, da ni kriv za smrt svojega bližnjega. Pogovarjati se moramo o njegovih čutenjih in mu dovoliti, da jih izrazi na svoj način. Lahko joče in žaluje skupaj z nami, nič ni narobe, če nas vidi jokati. Naj pa ne postane naša čustvena opora. Ne sme slišati stavkov: »Zdaj imam pa samo tebe, samo še ti si mi ostal.«
Otrok potrebuje občutek varnosti in stabilnosti, zato je dobro, da se družinske aktivnosti, ritem in praznovanja kljub izgubi nadaljujejo. Z njim moramo govoriti o umrlem staršu ali sorojencu in mu pomagati, da ohranja nanj lepe spomine.
Seveda je to težavna naloga in preizkušnja pred katero stojimo odrasli. Da jo bomo zmogli, moramo najprej znati poskrbeti zase. Šele, ko bomo ustrezno poskrbeli zase in svoja čutenja, bomo lahko čustvena opora svojemu otroku.
 

Ključne besede: Duševna stiska