Šrcd

        

Otrok ne upošteva šolskih pravil. Kaj je narobe?

Zakaj ravno moj otrok? To vprašanje si pogosto zastavijo starši, ko jim učiteljica v šoli pove, da njihov otrok v šoli pogosto ne upošteva pravil, se pretepa ter je pri pouku zelo nemiren.
Zaskrbljeni starši želijo seveda otroku pomagati in začnejo iskati vzrok za otrokovo vedenje. Pogosto se sprašujejo, kaj so naredili narobe. Bi morali biti bolj strogi? Bolj vztrajni pri postavljanju meja?
Nemalokrat pa starši iščejo vzroke tudi v napakah učiteljev, v neprimernem obnašanju drugih otrok, ki naj bi povzročali stisko otroku in s tem njegovo neprimerno vedenje.
Otrok res lahko ustvari konflikt, a ga sam pogosto ne more rešiti. V predšolski dobi in v prvi triadi je naloga odraslih, da otroku pomagajo pri reševanju le teh. A pogosto se zgodi, da se tudi starši znajdejo v začaranem krogu in otroku ne zmorejo na pravi način pomagati.

Izražanje stiske
Otrokov nemir, odsotnost in agresivno vedenje vedno izražajo otrokovo stisko in nas tako opozarjajo, da se v svoji koži ne počuti dobro. Razlogov za to je lahko več.
Nekateri otroci se s šolo in učno snovjo težko spoprimejo. V šoli niso tako uspešni kot si želijo in če tega ne uspejo kompenzirati na drugih področjih, se stiska lahko izraža v problematičnem vedenju. Npr. Otrok moti pouk tako, da stalno sega v besedo, ne dovoli sošolcem, da povedo svoje mnenje, se preriva in pretepa in je pogosto v sporu s sošolci, …
Drugi s svojo močjo in agresivnostjo želijo pokazati, da obvladujejo okolje in situacijo v šoli, saj je to pogosto edino, kar lahko v življenju obvladujejo.
Nemir med poukom in odsotnost koncentracije lahko pri drugih otrocih spet pokazatelj, da je v njegovih glavah veliko zgodb in dogodkov, ki jim ne »dovolijo«, da bi se lahko osredotočili na učno snov (npr. brezposelnost staršev, nerazumevanje med zakoncema, bolezen ali smrt v družini, … ).
Neprimerno vedenje ne kaže na to, da je z otrokom nekaj narobe, Temveč, da otrok na ta način izraža, da je v stiski. Dobro je, da jo starši prepoznajo in pravočasno ukrepajo, sicer se lahko zgodi, da se začnejo sošolci temu otroku izogibati, to pa povzroči, da postaja vedno bolj osamljen in negotov vase in neprimerno vedenje se samo še okrepi. Tako se začne vrteti v začaranem krogu.
2
Kako pomagati otroku?
Prva naloga staršev je, ob neprimernem vedenju otroka v šoli je, se iskreno pogovorijo z učiteljico. Učiteljica, ki poučuje otroka in starši naj med seboj dobro sodelujejo, si zaupajo in redno obveščajo o posebnostih, ki se dogajajo v razredu in doma. Agresivnost pri otroku ne izhaja iz hudobije. Noben otrok, se ne vede agresivno zato, ker bi rad nagajal staršem oziroma učiteljem. Otrok pogosto še sam ne ve, zakaj se tako obnaša, kaj naj počne z agresivnimi čustvi in kako naj jih obvlada. Vsak otrok si želi biti v očeh staršev najboljši. Želi imeti njihovo pozornost in to da se oče in mama zanj zanimata.
Zato starši naredijo največ zase in za otroka, ko prisluhnejo svojemu otroku in ga skušajo začutiti. Na njegovo vedenje naj ne reagirajo z nasiljem, temveč mu mirno in jasno povedo, da takega vedenja ne odobravajo. Šele ko otroku prisluhnejo in ga ne doživljajo kot problematičnega, se lahko začne raziskovanje in iskanje tistega, kar bi otrok rad povedal s svojim vedenjem.
Normalno je, da so otroci živahni in radovedni. Potrebujejo pa odrasle, ki jim bodo znali razložiti, zakaj določeno vedenje ni sprejemljivo in jih znali pomiriti.Še posebej bolj impulzivni in odzivni otroci, potrebujejo, da jih znajo odrasli čustveno in telesno pomiriti. Mlajši otroci, se sami namreč ne morejo umiriti in zato potrebujejo odrasle, ki jih najprej umirijo telesno, s tem da z njimi poiščejo stik. So z njimi nežni, mirni in naklonjeni.

Otroci v šoli pogosto doživljajo, da se jim dogajajo krivice (učiteljica, me ni poklicala tudi, ko sem imela dvignjeno roko; rajši ima druge, kot mene, sošolke se nočejo igrati za mano…). Tega je veliko, še posebej v obdobju od 1. do 3. razreda. Bodimo potrpežljivi. Ko otrok dobi občutek, da je razumljen, potrebuje preprosto razlago nastale situacije in pomoč starša pri iskanju načinov za ponovno vključitev v družbo sošolcev. Otrok ne potrebuje starša, ki bo odšel v šolo in težave poskušal »instantno« rešiti z učitelji oziroma drugimi starši ali otroci, temveč zaupnika in prostor, kjer se počuti varnega, sproščenega in ljubljenega. To je naloga staršev.
Vsak otrok je drugačen in vsakemu pripada primerno sproščeno in veselo otroštvo.Če bo imel otrok s strani staršev dovolj pozornosti in časa in če bodo vztrajali v iskanju stika z njimi, ga bodo starši skozi igro, pogovor in njegovo vedenje začutili v vsej polnosti in mu na ta način pomagali premostiti njegove ovire na področju vedenja in učenja.

V primeru, da se težave nadaljujejo, je smiselno poiskati strokovno pomoč, ki jo nudi šola ali druge izven šolske institucije.

Ključne besede: Otrok in šola