Pred kratkim sem prebral, da je empatija ''zmožnost razumevanja človeškega bitja in sposobnost sočustvovanja''. Kljub temu, da bi razlago lahko malenkostno spremenil ali obrnil, se mi je vseeno zdela nekako primerna. Čez nekaj dni - v še tako kratkem času, da sem jo lahko v spominu primerjal s prvo - pa sem naletel na razlago, ki ima drugačen pristop k razlagi te človeške sposobnosti in se me je globlje dotaknila: ''Empatija je čustvena sposobnost, ki nam omogoča, da se na druge odzovemo na smiseln, nežen in skrben način.''
Empatijo bi lahko glede na prvo razlago, z rahlim karikiranjem, obrazložili kot nekaj zelo preprostega. Vsi smo že imeli slabe dneve in jih bomo gotovo še imeli. Težave v službi, z zdravjem, z odnosi - ljudje nas razočarajo, izdajo, sanje se nam ne uresničijo. Zato ni težko razumeti sočloveka in mu reči, da ga razumemo. ''Joj, kako hudo …''
Z nekom sočustvovati je prav tako naravno. Slabe stvari nas vržejo iz tira in kot socialna bitja iščemo povezanost. V takih trenutkih se obrnemo na sočloveka in upamo na razumevanje in sočutje. In reči nekaj sočutnih stavkov niti ni tako težko.
Morda poskusimo sočutje poudariti še s tem, da začnemo govoriti o lastnih težavah in poudarimo dejstvo, da ''imamo vsi probleme''. Prepogosto zaključimo celoten odziv s priljubljenimi frazami, kot so: ''pozabi'', ''bo že prišel drugi'' in ''bodi vesel, da si vsaj zdrav'', ki med vrsticami lahko povedo, da nam je dovolj poslušanja ali pa, da človeka niti ne moremo posebej dobro začutiti ali se vanj vživeti. Zaključimo, da ni tako hudo in rečemo še kaj o vremenu, dopustu ali športu.
Empatija pa je več kot le razumevanje in sočustvovanje.
Če opazimo, je v prvi razlagi v središču oseba, ki razume in sočustvuje - lahko je ponosna, da to zmore. Vendar pa bistvo empatije ni, da si nekdo potrjuje svoje sposobnosti. V središču bi morala biti oseba, ki je v stiski. S tem, da se nanjo nekdo pravilno odzove, lahko dobi občutek, da v svojih težavah ni več sama in da lahko svoje težave z nekom deli. Empatija je sposobnost vživljanja v drugega, sposobnost ''biti v čevljih drugega''. Ta vidik v svojo razlago vključuje čustveno vzajemnost. To lepo izraža stavek D. Sterna: ''Čutim, da čutiš, kar čutim.'' Torej, da oseba, ki je v stiski ve, da jo oseba, ki ji je zaupala, zares sliši in je z njo v tem doživljanju. Ko se to zgodi, se nesmiseln ali napačen odziv pač ne more zgoditi. Tako se lažje pomiri in sooči z težavami, saj ve, da v tej stiski ni sama.
Empatija je torej čustvena sposobnost, ki je nadgradnja sočustvovanja in razumevanja in nam omogoča, da se v druge vživimo in se nanje odzovemo na smiseln, nežen in skrben način. Kako pa se lahko tako odzovemo? Preprostega recepta za to žal ni, lahko pa si pomagamo z nekaj preprostimi smernicami. Ker govorimo o sposobnosti, je razumljivo, da je empatija tudi nekaj, kar lahko vsi razvijamo in neprenehoma izboljšujemo.
Poslušanje in spraševanje: Ključno in na prvem mestu je poslušanje. Pustite, da človek v stiski pove vse, iz vseh zornih kotov in o vseh možnih občutkih, ki jih ima. Poglobljena analiza težave pripomore k boljšemu razumevanju in morda se lahko že ob tem vidijo obrisi poti, ki bo vodila do rešitve. Spraševanje pa nam ne omogoči le tega, da težavo zares dojamemo, temveč osebi v stiski tako na najpreprostejši način pokažemo, da nam ni vseeno. Vzemimo si čas - vloženi trud se bo povrnil v globljem odnosu.
Primerjanje: Naše izkušnje so lahko podlaga za razumevanje stiske, vendar s tem, ko začnemo govoriti o svojih težavah in izkušnjah pogosto nehote odvzamemo prostor osebi, ki rabi pomoč. V že tako izčrpani osebi lahko prebudimo občutek, da so njene težave nelegitimne in zanemarljive. Lahko se celo čuti dolžno, da nas potolaži in pomiri.
Odzivanje: Da nas težki dogodki ne bi preveč prizadeli, ljudje pogosto uporabljamo različne strategije. Te nam omogočajo, da se zaščitimo in se lažje soočimo z življenjem. Nehote se lahko zgodi, da ob odzivanju na obstoječe probleme uporabimo takšne strategije, ki se jih je v želji empatičnega odzivanja bolje izogibati.
- Problem le logično razlagamo, ne upoštevamo pa čustvenega ozadja: ''Rabi samo nekaj časa!''
- Problem razlagamo le kot posledico slabe komunikacije ali pomote: ''Gotovo ni tako mislil!''
- Problem označimo kot zanemarljivo majhen ali sploh nepomemben: ''Pretiravaš, ni tako hudo!''
- Problema ne komentiramo in smo raje tiho, ali pa zaradi nelagodja čim hitreje spremenimo temo: ''In drugače …?''
- Problem razlagamo kot le krivdo in nesposobnost ene osebe in ne upoštevamo vseh dejavnikov: ''Zopet si ga izzivala!''
Svetovanje: Nasveti so dobrodošli, ko problem poznamo dovolj dobro in le, ko so podani na tak način, da osebi puščamo prosto pot, da o nasvetu razmisli in ga ali sprejme ali pa zavrne. Če naš nasvet zavrne, to ne pomeni, da je zavrnila našo pomoč, da je ne ceni, ali pa je sploh ne potrebuje. Načini, ki so nam pomagali v podobnih situacijah, tokrat le niso možni ali sprejemljivi za našega sogovornika. Dopustite, da dialog vodi k različnim možnostim – iskreno skupno iskanje rešitev je lahko že odsev empatije.
Kot že rečeno, se empatijo lahko razvije; morda najlažje, če opazujemo lastno doživljanje težkih trenutkov, ko lahko prepoznavamo ne le izražanje in regulacijo lastnih čustev, temveč tudi odzive, ki jih dobivamo od drugih. Ob njih lahko vidimo, ali nam je lažje, ali bi si želeli slišati kaj drugega.
Lahko se zgodi, da je za nas nek problem in z njim povezana čustva, tako nov, da resnično ne vemo, kaj bi rekli. S tem ni nič narobe. Iskreno priznanje, da ne vemo, kaj bi sploh rekli, je v tem primeru gotovo boljše, kot naučeno in klišejsko svetovanje. Zagotoviti osebi v težavah, da ste ji na voljo in da vam je v čast zaupanje, ki vam ga izkazuje s tem, da vas prosi za pomoč, je lahko dovolj.
Iskreno preživet čas je namreč pogosto največ, kar si lahko podarimo.