Materinstvo je večno, lahko bi celo rekli neizbrisno znamenje.
Začne se s spočetjem otroka v materinem telesu. Ne glede na to kaj bo s tem otrokom, ali se bo rodil ali ne, ali ga bo mati sprejela ali ne, ali ga bo začutila ali ne, mu bo za vedno ostala mati. Če mati otroka ne uspe začutiti, ko mu zaradi svojih stisk ne uspe prisluhniti in ko mu v njegovih stiskah ne uspe biti vedno na voljo, bo otrok ta del mame vse življenje iskal.
Začne se s spočetjem otroka v materinem telesu. Ne glede na to kaj bo s tem otrokom, ali se bo rodil ali ne, ali ga bo mati sprejela ali ne, ali ga bo začutila ali ne, mu bo za vedno ostala mati. Če mati otroka ne uspe začutiti, ko mu zaradi svojih stisk ne uspe prisluhniti in ko mu v njegovih stiskah ne uspe biti vedno na voljo, bo otrok ta del mame vse življenje iskal.
Materinstvo je danost
Materinstvo je v naše ženske gene zapisal že sam Bog. Naše telo je ustvarjeno tako, da otroka hrani in s tem vzdržuje pri življenju, da ga med hranjenjem telesno greje in se mu medtem sprostijo mišice; srčni utrip se uglasi na materinega, otrokovo dihanje se umiri, če je umirjena mama. Med dojenjem jo gleda ravno z razdalje, pri kateri je njegov vid najbolj oster. Otrok v tem začetem obdobju tudi sicer najraje gleda človeški obraz, najbolj ga privlači, še posebej pa materin. Materina ušesa bolje prepoznavajo otroški jok, kajti mama laže in bolje začuti otrokovo stisko kot kdorkoli drug.
Mame smo nenadomestljive
Materinstvo je nenadomestljivo, čeprav se to morda sliši nekoliko krivično saj se tudi marsikateri oče zelo dejavno vključi v skrb za otroka, a vendar materine vloge ne more nadomestiti. V prvih letih življenja je mati tista, ki mora biti ob otroku, da se kar najbolje razvija. Očetova vloga je prav tako nenadomestljiva. Za otroka sta nenadomestljiva oba. Otrok za svoj razvoj nujno potrebuje oba starša, saj k otroku vsak pristopa na svoj način, vsak ima v njegovem razvoju drugačno vlogo.
Ob otroku se razvijamo tudi matere
Materinstvo je milost, saj nam vedno znova daje priložnost, da se ob otroku razvijamo tudi mame same, samo če si to želimo in se tako odločimo. Pogoj za takšen razvoj je, da se lahko ob otroku sprostimo, da lahko začutimo, kaj v določenem trenutku od nas potrebuje in da so njegove potrebe pomembnejše od naših. Ni se treba obremenjevati s tem, ali bomo lahko dovolj hitro vzpostavile ritem hranjenja in spanja, ni se nam treba bati, da ga bomo s pestovanjem razvadile, če se bomo zavedale, da otrok še kako potrebuje dotik, toplino, zibanje in ne samo hranjenja in »suhe ritke«. Materinstvo je lahko zelo sproščeno, če se nam ni treba obremenjevati s tem, kaj bodo rekli drugi, temveč si lahko zaupamo, da kot mame zagotovo znamo najbolje prisluhniti otrokovim potrebam in jih zadovoljiti, pa četudi je to celodnevno nošenje po rokah in večkratno nočno dojenje. Otrok v prvih letih kar srka čutenja odraslega, posebej mame. Zelo dobro čuti, kdaj je mati v stiski, saj ga takrat ne uspe slišati in se ne more odzvati na njegovo stisko, prav tako zazna materino jezo in podzavestno čuti, da takrat sam ne sme biti jezen, saj bo sicer grobo zavrnjen, trdo prijet ali kot malček celo tepen. Dobro čuti, kdaj je mati žalostna ali ji je tesno pri srcu. Takrat nima moči in volje, da bi se z njim igrala, ga gledala, zato ne more raziskovati njenega obraza, mati ga ne more potolažiti in ga potegniti iz njegove stiske, ne more ga razveseliti, in takrat ni prostora za njegovo žalost.
Ni mogoče, da bi babice vedele več
Če si želimo biti sproščene mame in če si lahko zaupamo, da smo lahko dovolj dobre mame, saj otrok idealne mame ne potrebuje in je tudi ne more imeti, kot pravi priznani psiholog D. W. Winnicott, je to največ, kar lahko damo otroku: torej sproščeno in samozavestno mamo. Kako je lahko mogoče, da naše mame in tašče vse bolje vedo od nas? Imele so že priložnost biti najboljše mame in so to tudi bile, sedaj pa smo mame me in imamo svoje otroke, ki imajo drugačne potrebe, na katere imamo zagotovo najboljši odgovor me same, saj smo mame. Otrok največ dobi od mame takrat, ko je ona ob njem sproščena in se ne obremenjuje s tujimi nasveti o pravilni vzgoji, četudi kdaj naredi kakšno napako.
Ne pustimo dojenčka jokati
Razvojni psiholog in psihoterapevt D. N. Stern pravi, da otrok iz sklopa podobnih situacij posploši, kaj lahko v določenem trenutku pričakuje. To pomeni, da če ga bo mama jokajočega ponavadi vzela v naročje in ga potolažila, bo vedel, da se nanjo lahko zanese. Tudi če ji to kdaj pa kdaj zaradi čustvene ali časovne stiske ne bo uspelo, bo otrok vedel, da se njegova mama na njegov jok odzove. Tak otrok bo sicer na začetku lahko bolj zahteven, saj nikoli ne bo nehal jokati, ko bo v stiski, če pa ga bo mama puščala jokati, ker na primer še ni minilo tri ure, odkar je jedel, in ker jo bo skrbelo, da ga bo razvadila, če ga bo dvignila prej, bo otrok nehal jokati, ker si bo v sebi ustvaril podobo, da se mama na njegov jok ne odzove. S tem bo sicer »zdresirala« otroka, vendar bo tak otrok kasneje veliko bolj težaven in nezadovoljen kot otrok, ki mu je mama v prvem letu prisluhnile in ga ni »vzgajala«. Sprva zahtevnejši otrok pa bo kasneje veliko manj težaven in sam si bo ustvaril ritem, ki mu ustreza in tak ritem bo gotovo v skladu z družinskim redom, saj otrok ne želi vnašati nereda. Rad ima uglašenost, vendar jo mora najprej začutiti pri mami. Kolikor narediš za otroka v prvih letih življenja, toliko manj pubertetniških težav bo imel oziroma bo vedel, da jih ob starših lahko rešuje. Ve, da jih v stiski lahko prikliče na pomoč in, da mu bodo prisluhnili. Tak otrok se zaveda, da bo pri mami oziroma starših vedno sprejet, četudi bo naredil kaj nepričakovanega ali nezaželenega. Mama bo takrat vedela, da je otrok oziroma mladostnik v stiski in da ji hoče s tem povedati, da nekaj potrebuje da je s čim preobremenjen.
Puberteta, obdobje popravnih izpitov
Materinstvo je šola, v kateri ne moremo pasti, le odločiti se moramo, da ne bomo obupale in da bomo šle na popravni izpit tudi večkrat, če bo treba. Obdobje popravnih izpitov za mamo (in očeta) je otrokova puberteta. Tista občutja in čutenja, ki jih kot mame nismo uspele slišati v otroštvu, bo mladostnik v nas na novo prebujal in nam dal možnost, da ga bomo sedaj slišali in se odzvali tako, kot naj bi se odzvala mama, to je »tista, ki je vedno ob otroku«. Če v katerem pogledu nismo mogle biti »mame« zaradi različnih razlogov v otroštvu, lahko to postanemo v času pubertete svojega otroka. Najboljša mama je mama, ki se prepusti materinstvu in si dovoli naučiti se kaj iz svojih poskusov in napak. Matarinstvo se namreč razvija, in to neprestano. Materinstvo je igrišče za mamo in otroka. Ljubite svoje otroke in ob njih sproščeno uživajte, pa bo vse lepo in prav.