Kadar je človek zdrav, ne razmišlja vsakodnevno o tem, kako je blagoslovljen, da se mu s telesom in posledicami bolezni ni potrebno ukvarjati. Pravzaprav zdravje sploh ni stvar, o kateri bi (vsaj večina ljudi) zares poglobljeno razmišljala. Kako naše telo deluje, kako se odziva, kaj mu paše in kaj ne – to je nekaj, kar je samoumevno in ne potrebuje dodatne nege. Vsaj tako si mislimo. Kaj pa se zgodi, ko na vrata potrka bolezen? Kaj se v tistem trenutku zgodi s človekom, ki je soočen s situacijo, na katero ni bil pripravljen? Ko se mu zamaje dojemanje sveta in sebe v njem, ko kar naenkrat nič več ni tako kot je bilo doslej?

Zgodba pripoveduje, kako je v alpinistični odpravi v Himalaji mlada ženska v snežnem viharju izgubila življenje. Doma je pustila moža, 6-letnega sina in 4-letno hčerko. Mož, ki se je odločil, da bo upošteval željo svojega sina, da bi videl »mamino zadnjo goro«, še bolj pa zato, ker je na to pot do zadnje gore vzel tudi tako mlado hčerko, je bil deležen številnih kritik s strani sorodnikov in znancev. Prijatelj zdravnik, ki je šel na to pot skupaj z družino, je povedal, da je po videnju gore, po postavitvi spomina na mamo v bazi in ob očetu, ki je bil ob otrokoma, hčerka lahko rekla: »Mami se je res trudila priti z gore, toda ni mogla, vihar je bil premočan.« Odprava je otrokoma omogočila sprejeti dejstvo, da mame ni več, ter začetek žalovanja.

Smrt otroka je ena najtežjih izgub, ki lahko doletijo posameznika in povzroči najintenzivnejše in vseprežemajoče žalovanje. Ne glede na starost otroka in ne glede na to, ali je bila smrt nenadna ali pričakovana, je smrt otroka nekaj, kar je proti vsakršnemu naravnemu redu in popolnoma spodkoplje tla posameznika. Otroci naj bi preživeli starše in ne obratno. Pomeni pa tudi izgubo prihodnosti, sanj in pričakovanj, ki so jih starši imeli ob svojem otroku.

Statistika pravi, da slovenska dekleta in ženske vsako leto naredijo več tisoč umetnih prekinitev nosečnosti. Pri tem ne moremo govoriti o “tipični” ženski ali o “tipičnem” splavu: različne so starosti, različna so življenjska obdobja in tudi sami razlogi za splav.
Nosečnost pogosto ni bila načrtovana. Ko ženska ugotovi, da v njej raste novo življenje, jo preplavi silen strah. Morda pri sebi čuti, da je za nosečnost premlada ali prestara, morda partner ni pravi, čas ni pravi, okoliščine niso prave. Ogroženo je urejeno življenje, ogroženi so odnosi, služba, šola. Strah je pogosto povezan tudi z osamljenostjo. Če ženska nima globokega in varnega odnosa s partnerjem, se boji, da bo kot nosečnica zanj nesprejemljiva. Takrat, ko bi najbolj potrebovala, da bo nekdo poskrbel zanjo, bo ostala sama: »Če bom otroka obdržala, me nihče ne bo razumel, vsi me bodo zapustili, vse se bo spremenilo, izgubila bom službo, uničila si bom življenje.«

Vsak od nas se v življenju srečuje z izgubami, za katerimi žaluje. Te izgube so lahko zelo različne: izguba službe, položaja, ločitev, izguba prijateljstva, upokojitev, izguba domače živali, kronična bolezen, izguba lastnine, nezmožnost imeti otroke, rojstvo prizadetega otroka, odhod otrok od doma in še vrsta drugih. Čeprav lahko vse te izgube posameznika globoko prizadenejo, pa je gotovo smrt bližnje osebe tista, ki za posameznika in tudi za njegovo družino pomeni najtežjo izgubo.

Vse izgube zahtevajo žalovanje. To je povsem naraven odziv na izgubo in je proces, v katerem se žalujoči sooča z bolečimi čutenji, jih »predeluje« in se na izgubo prilagaja.

Preminil si,
ko si bil še tako majhen,
da nisi imel rok,
s katerimi bi se branil,
ne nog,
ki bi utekle smrti,
ne ust,
ki bi kričala in rotila.

(Neža Maurer)

Človekovo življenje se začne z oploditvijo, z združitvijo ženske in moške spolne celice. Trenutek se imenuje spočetje.