Šrcd

        

Vzgoja otrok

Poletne počitnice

Že v začetku junija so nas starše začeli bombardirati oglasi za počitniško varstvo, tabore, delavnice, poletne šole, športne dogodivščine, jezikovne tečaje in druge aktivnosti, v katere bomo varno pospravili svoje najmlajše, srednje in tudi starejše otroke in mladostnike med počitnicami, ko bomo sami še v službi čakali na težko prisluženi družinski dopust. Morda imamo že načrtovana cela dva meseca: najprej bo pri babici en teden, potem dva tedna na plavalnem tečaju, še en teden na taboru angleščine, nato gremo za dva tedna na morje z družino, moževa sestra je obljubila da gre potem za tri dni z otroci na vikend, hmmm…

Družina - temelj poznejših odnosov 2. del

V prvem delu tega prispevka, smo začeli razmišljati o vplivu izkušenj v primarni družini in strahu pri vstopu v nove odnose. Sedaj si oglejmo še nekaj drugih temeljnih čutenj, ki nam lahko povzročajo težave v odnosih.

KO ME VODI SRAM

Posameznik, ki v odnose vstopa s sramom, prihaja iz družinskega okolja, kjer nikoli niso bile postavljene jasne meje, kar pomeni, da nikoli ni mogel vedeti kaj sledi, kaj je naredil prav in kaj narobe. Tudi če je danes nekaj prav, ne pomeni, da bo jutri to isto dejanje obravnavano enako. Otrok v tem sistemu je bil nezaščiten in mnogokrat postavljen v vlogo reševanja starševskih konfliktov.

Za uspešno dojenje je potrebna opora v odnosih

Znanost je ob porastu uporabe mlečne formule in druge dopolnilne hrane ter ob upadu izključnega dojenja intenzivno raziskovala (in še raziskuje) vrednost materinega mleka in odkrila izjemen čar narave ženskega telesa – kako edinstveno hrano proizvaja za novorojeno dete. Ob tem so spoznavali tudi psihološki pomen dojenja, oziroma vpliv dojenja na razvijanje stika med materjo in otrokom in močno povezanost dojenja z izgrajevanjem materinstva.

Družina - temelj poznejših odnosov 1. del

Vsak izmed nas si nekoliko po svoje prestavlja, kaj pomeni družina, kakšne so njene naloge, vloge in kako odnosi v njej vplivajo na razvoj posameznika.
Družina kot sistem posameznikov, je za razvoj otroka, mladostnika izjemno pomembna. V družinskem okolju se posameznik oblikuje, tu nastaja njegova identiteta, pridobiva si posamezne navade in prepričanja, ter oblikuje pogled nase in na svet. Družina je torej temeljna celica, iz katere se razvijemo.

Mladostniki v odnosu s starši

Mladostniki v odnosu s starši – stalen odpor ali možnost skupne rasti?

Ob besedi mladostništvo dobimo običajno naslednje asociacije: novo, hitro, nepredvidljivo, impulzivno, naporno,… Mnogi starši se, ob omembi, da njihova hčerka oziroma sin prihaja v najstništvo samo nasmehnejo, skomignejo z glavo ali globoko vdihnejo. Sogovorec ob tem začuti, da ti starši doživljajo napor, jezo in da imajo včasih že kar pasivno držo do tega tako pomembnega obdobja v otrokovem življenju.

Zdravi odnosi – zdravo življenje

Najpomembnejši prostor človekovega razvoja je družina in odnosi v njej. Vsak izmed nas ima izkušnjo biti v odnosu. V odnose se rodimo, vanje vstopamo in iz njih izstopamo. Odnosi nas spremljajo in oblikujejo vse življenje. So del nas in ne moramo si predstavljati življenja brez njih. Izjemno pomemben odnos, ki nas močno zaznamuje je odnos in dinamika med staršema, ter odnos, ki ga ima vsak starš posebej do otroka. Poleg teh odnosov so pomembni odnosi med vrstniki, odnosi do šole in družbe. Odnosi, so lahko nekaj lepega, trdnega, varnega, lahko so zdravi, a mnogokrat, žal tudi naporni in celo nezdravi, nevarni.

Otroku postaviti meje! Kako?

Otroci so v prvi vrsti darilo za starše, na katerem piše rokuj nežno'. Tisti, ki verjamemo in vidimo, kako nas bližina z drugimi osreči, nudimo bližino tudi otroku. Spremljamo ga, hrabrimo, potrjujemo in mu pomagamo izreči tisto, česar še sam ne uspe. Skušamo mu dati temelj, na katerem bo pisalo 'moj si, rad te imam'. Dati otroku občutek pripadnosti in dobrodošlosti je izrednega pomena. Otrok za svoj zdrav razvoj nujno potrebuje toplino staršev. Potrebuje starše, ki bojo tam zanj, ki so sposobni empatičnosti in ohranjanja nežnosti, tudi ko je težko. Vse to pa ne izključuje postavljanja mej.

Psihološki vidiki dojenja 2

Predstavljamo še drugi del članka dr. Andreje Poljanec, ki je bil objavljen pod okriljem Slovenske fundacije za UNICEF. (Poljanec A. Dojenje - nenadomestljivi dar: psihološki vidiki dojenja. V: Bratanič B (ur.). Spodbujanje in podpora dojenju. Ljubljana: Slovenska fundacija za UNICEF, 2016.)

DOJENJE – NENADOMESTLJIVI DAR   Psihološki vidiki dojenja (drugi del)

viš. pred. dr. Andreja Poljanec, univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije
Študijsko-raziskovalni center za družino, Dvor 12, 1210 Ljubljana-Šentvid
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Psihološki vidiki dojenja 1

V naslednjih dveh objavah, vam predstavljamo članek dr. Andreje Poljanec, ki je bil objavljen pod okriljem Slovenske fundacije za UNICEF. (Poljanec A. Dojenje - nenadomestljivi dar: psihološki vidiki dojenja. V: Bratanič B (ur.). Spodbujanje in podpora dojenju. Ljubljana: Slovenska fundacija za UNICEF, 2016.)

DOJENJE – NENADOMESTLJIVI DAR   Psihološki vidiki dojenja (prvi del)

viš. pred. dr. Andreja Poljanec, univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije
Študijsko-raziskovalni center za družino, Dvor 12, 1210 Ljubljana-Šentvid
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

O razvajenih otrocih, ki to v resnici niso

Dandanes lahko veliko slišimo in beremo o tem, kako je razvajenost otrok rak sodobne družbe. Razvajen otrok naj bi bil zahteven, prepričan, da mu je potrebno v vsem ugoditi, ne spoštuje avtoritete, krši šolska pravila, nosi draga oblačila priznanih blagovnih znamk in uporablja še dražjo mobilno in drugo tehnologijo. Razvajenost naj bi bila tako posledica nedosledne ter popustljive vzgoje in zasipavanja otroka z materialnimi dobrinami.

Somatizacija pri otrocih in mladostnikih

Izraz somatizacija ali psihosomatski simptom se nanaša na telesne simptome, ki nimajo organske osnove. Pogosto gre za telesni izraz duševne stiske, ko oseba toži o bolečini ali drugih telesnih motnjah, a ker zdravniki ne zmorejo odkriti oprijemljivih zdravstvenih vzrokov za te pritožbe, se pozornost in odkrivanje vzroka usmeri na psihološke in psihosocialne mehanizme, ki bi lahko ležali za simptomom. Somatizacija je kompleksen pojav, pri katerem gre najpogosteje za preplet psiholoških, bioloških in socialnih dejavnikov.

Poroka je pred vrati!

Prijateljica, pravzaprav bolj znanka, mi je po facebooku sporočila, da se je hčerka zaročila in da se obeta poroka. Ravnokar naj bi govorili po telefonu. In doda, da si sama še ni dodobra opomogla po tem “šoku”. Besedo šok je opremila še s smeškom :) . Pomislila sem, da se šali, saj poroke so vendar lepa stvar. Potem sem pomislila, kaj pa, če se ne šali? Morda s poroko ni najbolj zadovoljna.

Samotni kavboj in Pika Nogavička

Sedim z znancem, ki mi razlaga, kako pomembna je samostojnost. Samostojen človek je trden, ne rabi pomoči in je zares svoboden. Biti samostojen je eden izmed najpomembnejših ciljev v življenju in tak človek je pravi zmagovalec.
Ob njegovih idejah mi prijaha v misli tisti pregovorni samotni kavboj, ki tiho in mrko pride, postreli vse sovražnike ter nemo odjaha v sončni zahod.

Domače živali kot priprava na otroka?

Med mladimi kroži šala, da moraš najprej imeti rastlino. Če ta uspeva in za njo odgovorno skrbiš, lahko napreduješ na domačo žival, in če ti uspe tukaj, si počasi pripravljen na otroka. Nekateri se boste hudomušno nasmehnili in to misel tudi do različne mere vzeli resno.
Kot bodoči očka si bom vzel naslednje vrstice za to, da predstavim nekaj področij, na katerih po mojem mnenju skrb za domače živali res lahko pripomore k večji pripravljenosti na prihod novega družinskega člana, kot na to namiguje zgornja šala. Seveda ni dvoma, da je skrb za otroka tako čustveno kot časovno neprimerljivo bolj zahtevna in odgovorna. Verjamem pa, da par, ki odgovorno skrbi za domačo žival, lažje preide na skrb za otroka, kot če nima pred otrokom nobenih izkušenj s skrbjo za majhno živo bitje.

Poslušni otroci so izgubljeni otroci

Morda smo sami odraščali v družini, kjer je bila poslušnost, ubogljivost in pridnost vrednota ključnega pomena,morda smo ravno mi igrali vlogo poslušnega in ustrežljivega fantka ali deklice, morda smo še danes prepričani, kako ta lastnost otroku pride prav, najbrž pa je v nas prepleteno eno z drugim. Vprašanje je, kakšno ceno smo kot pridni in poslušni otroci morali plačati in jo plačujemo še danes?

Oblikovanje posameznika v družini

Najpomembnejši prostor človeškega razvoja je družina, v prvi vrsti odnos med staršema, ter odnosi med otroki in starši. Družina je, ne glede na njeno konkretno podobo, najkompleksnejši in edinstveni prostor, v katerem nastaja in se razvija človeška psihična struktura. Posameznika najgloblje zarisuje od znotraj. Družina ima neizogiben vpliv na razvoj posameznikove strukture je, četudi je ta nepopolna, razbolena, patološka in celo nefunkcionalna.

Telesno kaznovanje otroka slabi razvoj lastnega dostojanstva

nogica

Telesno kaznovanje otrok ne sodi v obdobje srednjega veka, ampak v vsakdanjik našega stoletja.
Stavki, ki argumentirajo legitimnost tovrstnih aktivnosti pa so pogosto: 'Naši starši so nas tudi in še zdaj vem, da sem si jih zaslužil', 'Če jih faše, si vsaj zapomni in drugič tega ne bo več počel', 'Če mu malo navijem uro, pa že ne bo ves zafrustriran, kot pravjo psihologi', ali 'Jih je prav iskal', 'Me je toliko časa izzival…'.

Za varne in ljubeče odnose je odsotnost tepeža osnovni pogoj. Morda nam je večini to jasno, ko gre za odnose v službi, za partnerski odnos, za odnos do prodajalke, do šoferja, do sosedov… Pri otrocih pa se zazdi, da je to del vzgoje, del socializacije, del postavljanja mej, del usmerjanja v to kaj je prav in kaj ne...

Trema in sramežljivost pri otroku

Vsakdo od nas se je že kdaj znašel v situaciji, ko bi se najraje vdrl v tla. Ko je imel občutek, da ga vsi gledajo, ko ni vedel, kam bi dal roke, kako bi pogledal, in kako bi se postavil, ko se mu je tresel glas … Z eno besedo: trema. Ta se pojavi, ko smo v novi situaciji, kjer želimo biti uspešni, a ne vemo, kako se bo vse skupaj odvijalo. Takrat se v nas pojavi strah in sram, ljudje pa ju na različne načine kažemo in tudi obvladujemo.Skozi takšne situacije in procese smo šli vsi. Eni pogosteje, drugi bolj redko, včasih na bolj blag, drugič na težji način.

Golota v družini

Golota med domačimi stenami je vsekakor naravna, dokler je živeta na iskren, sproščen in predvsem zelo spoštljiv način. Vendar otroke lahko golota odraslih obremeni, če z njo izražajo kaj drugega kot del družinskega vsakdana (preoblačenje v istem prostoru na primeren, nevsiljiv način). Sploh do tretjega leta, otroci goloto dojemajo kot povsem naravno, saj so prek nje tudi konkretno povezani prek dojenja in tesnega telesnega kontakta. Kmalu po tem pa dozorijo do te mere, da postanejo na to pozorni, golota in spolni organi jih začnejo zanimati, fantki in punčke se primerjajo med sabo in raziskujejo. To je del naravnega razvoja. Vendar pa otroci o tem razmišljajo in goloto doživljajo z otroškimi očmi, otroško dojemljivostjo, radovednostjo in čustvi, ki so s tem povezani. Premočni dražljaji na to temo jih obremenijo in lahko se zgodi, da se potem s to temo ukvarjajo več kot je razvojno potrebno in zdravo.

Vpliv medsebojnih odnosov na naše življenje

Medsebojni odnosi nas zaznamujejo bolj, kot si mislimo, bistveno vplivajo na naše oblikovanje, na to, kar smo.

Dojenček je odvisen od svoje mame, saj brez nje ne more preživeti. Mama je na začetku življenja ves njegov svet: ona je tista, ki občuti njegov strah, lakoto, žejo in mu te potrebe zadovoljuje. Majhen otročiček izraža svoja čustva, mama pa mu jih pomaga predelovati na način, da ga ne ogrožajo in postanejo zanj sprejemljiva. Ko se ustraši, ga stisne k sebi in mu razloži, da se je le ustrašil velikega psa, da to ni nič hudega; ko je žalosten, ga potolaži … Če otrok ob starših zaradi različnih razlogov ne zmore izražati čustev, to zanj ni dobra popotnica, saj je doživljanje in izražanje čustev potreba vsakega človeka. To, da »fantov ne sme biti strah, da ne smejo jokati«, pomeni, da je prepovedano izražati strah ali da ne smejo izražati žalosti. To pripelje do tega, da kasneje moški pogosto v sebi tlačijo čustva, ki bi jih morali izražati in se na tak način sproščati. Tudi sam sem bil deležen take vzgoje in na žalost sem na tak način vzgajal tudi svojega sina. Z današnjim znanjem bi postopal drugače.

  • 1
  • 2