Možgani preko mobilnih telefonov, spletnih zabavnih storitev, interneta, elektronske pošte, televizije, radia, časopisov, knjig, družabnih medijev itd. vsak dan prejmejo približno 105.000 besed ali 23 besed na sekundo.
Živimo v svetu, kjer je na voljo vedno manj časa za več nalog in odgovornosti. V zadnjih letih je bilo veliko raziskav narejenih na temo vplivov stresa na naš vsak dan. Dokazano je, da prekomerna stimulacija (stres) vodi do poslabšanja izvršilnih funkcij, motenj in pomanjkanja osredotočenosti. Če je nekoč veljalo, da je sposobnost, da hkrati delaš različne stvari nekaj, kar se v modernem hitro-razvijajočem se svetu nek ideal, danes strokovnjaki ugotavljajo, da to stremenje po tem idealu pride s svojo ceno.

Težavo imam. Naj grem k prijatelju ali k terapevtu?
Ljudje me velikokrat vprašajo, kdaj je pravi čas za terapijo? Zakaj morda ne zadošča iskren pogovor s prijateljem? Konec koncev oba poslušata, od obeh pričakujemo razumevanje, sočutje in nasvet. Kje je torej razlika med prijateljskim in terapevtskim pogovorom? In ali lahko terapija vsakomur koristi?

Ko spregovori telo v terapevtskem procesu 2. del

Nadaljevanje...

Tretji korak je, da poslušamo kakšna bolečina ali rana je ujeta v telesu. Na tej točki se oklep ali obramba klienta začne topiti, ker je telo pripravljeno spregovori svojo resnico, da razkrije bolečino, ki potrebuje podporo in zdravljenje. Ko povabimo telo, da spregovori, sta ključni dve vprašanji:
1. Kakšno sporočilo nosijo telesne senzacije?
2. Kaj še potrebuje čustveno telo?

Ko spregovori telo v terapevtskem procesu 1. del

Na področju psihoterapije je že dolgo sprejeto, da sta razum in telo nerazdružljivo povezana. Kljub temu večina terapevtov ostaja osredotočena na razumevanju klientovih misli in čustev, informacije, ki jih daje telo, pa preprosto spregledajo. S tem lahko izgubijo pomembne informacije ali celo eno od metod, s katero se lahko dobro in dokaj enostavno predelajo nezaželeni občutki povezani z negativnimi ali travmatičnimi dogodki. Ta članek nam podaja preprosto metodo pri terapevtskem delu, ko v obravnavo vključimo tudi telesne senzacije klienta, ki nam pomagajo neposredno pridobiti pomembne informacije za uspešen terapevtski proces.

Pojmovanje odnosa je v zadnjih stotih letih doživelo neverjetno transformacijo. Pred stotimi leti smo zanikali ne samo pomen odnosov, ampak celo odnos sam. Za časa Freuda oz. pod vplivom freudizma, je bil odnos degradiran na nivo zadovoljevanja nagonskih potreb. Odnos sam po sebi ni obstajal, ampak je šlo samo za stik, ki ga je posameznik vzpostavil z drugim, izključno za zadovoljevanje lastnih potreb. Sledila so dolga obdobja, kjer se zaradi vpliva biologističnih teorij in psihoanalize, človeška narava ni smatrala kot bistveno relacijska.

Bliža se poletje in časopisni ter drugi mediji nas s članki in oglasi že lep čas vabijo k telesnim preobrazbam, izgubi kilogramov, ki so se nabirali v zimskem času/med nosečnostjo/že več let/skozi vse življenje. Če ni odvečnih kilogramov pa je to lahko priložnost za učvrstitev kritičnih delov telesa: »Kdaj, če ne zdaj? Vi to zmorete.« In čeravno čutimo, da si želimo spremembe, da bi se v svojem telesu radi počutili bolje, bili zadovoljni sami s seboj, imeli več energije, okrepili svoj imunski sistem ipd., je odločitev za spremembo življenjskega sloga, ki bi vodil k temu, težka. Vztrajanje pri njem pa še bolj.

Skrbi so naš inteligenten odziv in so dobrodošle, ker nam omogočajo, da vnaprej rešimo morebitno težavo. Ravno tako je stresni odziv telesa v nevarnostih nujen za preživetje. Ko pa skrbi postanejo neprestana zaskrbljenost in je naše telo večino dneva v stresnem stanju, pa to lahko vodi v močno tesnobo, nefukcionalnost, izčrpanost in fizične ali psihične bolezni.
V nadaljevanju članka o tem, kako so povezani, pa tudi ne, pojmi »skrbi«, »stres« in »tesnoba«.

Po lanski mnogo prepozni akciji sajenja paradižnikov, sva letos vestno sledila setvenem koledarju. Od začetka marca tako na okenski polici občudujem čudež narave, ki se ji reče rast paradižnikov. Še vedno se kdaj zamislim, kako iz enega takega malega semena lahko zraste taka mogočna rastlina. Ja, mi je jasno, da ne sadim sekvoje, ampak vse kar ima osebno noto, je v očeh stvaritelja vedno »naj«. Po mesecu nebogljenega strmenja, sva se odločila, da zadevo malo bolj začiniva. Domači paradižniki torej kot nov projekt podvržen improvizaciji.

Zjutraj s partnerjem zabredeva v konflikt, ko planirava, kaj bo kdo postoril popoldne; odpreva stare pereče teme, kdo je za kaj odgovoren. Začneva se obtoževati in nikamor ne prideva v pogovoru ter se na koncu kislo posloviva, ko odhitiva vsak v svojo službo. S seboj odnesem nemir in zaskrbljenost, kako bova popoldne zgladila ta prepir. V službi me čaka predstavitevin trema naredi svoje: glas se mi trese, nisem sproščenain nasploh ne naredim dobrega vtisa, vsaj tako se mi zdi. Na dan privrejo stari občutki, da sem nesposobna in da se mi nikoli ne bo uspelo uveljaviti. Na poti domov sledi še majhna nezgoda, ko ob nepazljivosti prepozno pritisnem na zavoro. Šok, ki mu sledijo občutki krivde in samoobtoževanje, ker nisem bila bolj pozorna. Potem me zaskrbi, kako me bo ta škoda udarila po denarnici in kako bom razložila situacijo partnerju. Predvidevam, da me tako ali tako ne bo hotel poslušati, saj sva še od jutra "na distanci".

Začeti s terapijo je enkratna izkušnja. Če smo radovedni, motivirani in vztrajni, je to odličen začetek spoznavanja samega sebe in odnosov, ki jih živimo. Ker pa na terapijo pridemo pogosto zaradi osebne stiske in so naše misli nemirne in težke, je začeti težko. Opisati svoje težave, bolečine in strahove neznani osebi ni lahko; še bolj zaradi tega, ker morda prvič doživljamo tako intimo pogovora, kot se razvija v terapiji.
Tukaj je nekaj splošnih nasvetov za lažji začetek našega sodelovanja.

Priprava na terapevtsko uro: Za prihod v naš center se dogovorite z vašim terapevtom ali terapevtko. Pred terapijo si lahko vzamete krajši čas zase, da se pripravite na uro in se umirite po službi ali drugih predhodnih obveznostih. V primeru, da pridete predčasno, lahko počakate v čakalnici. Ob prvem obisku vam bo terapevt razložil vse potrebno in vam odgovoril na vprašanja, ki jih morda še imate.

V življenju stvari vedno vodijo v neko smer, se k nečemu nagibajo, nas nekam peljejo. In to ne brez nas samih in ne mimo nas. Dostikrat smo v dogajanje in funkcioniranje nas in odnosov okoli nas prisotni na način, da se ne zavedamo našega vpliva in pomena za nastalo situacijo. Doživljamo, kot da sami ne vodimo aktivno dejanj, besed, čutenj ampak se nam kar dogajajo. Imamo vtis, da imajo drugi nad nami moč, kot da stvari določa nekdo drug. Stvarem zunaj nas dajemo veliko moč in pomen. Potek dogodkov, odnosi in nastale situacije nam niso všeč in smo nezadovoljni, pa ne vemo zakaj in v zgodbi ne vidimo sebe kot tistega, ki omogoča ali celo povzroča nastalo stanje.

To kar vsak izmed nas je, je zelo povezano s tem, kar so nas učili naši predniki. V sociologiji bi temu rekli primarna socializacija. Predstavljajte si, da bi vas starši vse življenje učili, da ljudje po svetu hodimo po eni nogi; druga pa je namenjena temu, da binglja zraven nas. Vso svojo zgodnjo mladost bi preživeli v prepričanju, da je normalno, da ljudje skakljamo po svetu po eni nogi. Vse bi bilo lepo in prav do trenutka, ko bi se odpravili v svet. Na široko bi odprli vrata svojega doma in »zaskakljali« med ljudi. V tistem trenutku bi ugotovili, da so ostali ljudje drugačni. Nihče izmed njih ne skače po eni nogi in naenkrat bi nas postalo sram. Kmalu bi tudi drugi opazili, da je z nami nekaj narobe in bi silili v nas z neumnimi vprašanji; saj je vendar, za nas, vse tako kot mora biti. Najprej bi zamahnili z roko in si rekli, da v tem svetu pa res ni več nobenega, ki bi bil normalen in odskakljali naprej, toda čez čas bi začeli opazovati druge, kako z lahkoto premagujejo velike razdalje in lahko bolj sproščeni med hojo opazujejo okolico. Začeli bi razmišljati o tem, kako bi bilo lažje, če bi tudi mi uporabljali to drugo nogo? Vprašanje, ki si ga doma nikoli nismo zastavili.

Terapija je v zahodnem svetu nekaj popolnoma normalnega in širše sprejetega, pri nas pa še vedno velja za tabu in nekaj negativnega …
Terapija je v zahodnem svetu nekaj popolnoma normalnega in širše sprejetega, pa naj si gre za katero od psihoterapij, relacijsko in družinsko ali katero drugo terapijo. Pri nas pa je še vedno nekje globoko zakopan občutek, da je terapija nekaj negativnega, in kot družbeni pojem odpira tabuje, o katerih ne razpravljamo.
Pri svojem delu se najpogosteje srečujem z naslednjimi očitki, predsodki in pripombami proti terapiji.

Zanimivo je, kako je med nami prisotna podoba terapevtskega dela. Terapevt je človek, ki sedi v lepi pisarni v usnjenem stolu. V rokah ima beležnico in si skrbno beleži tegobe, ki pestijo različne kliente. Klienti pa seveda vsi v ležečem položaju na udobnem usnjenem kavču govorijo o problemih s katerimi se dnevno srečujejo. Terapevt sprašuje različna, na prvi pogled še nepovezana vprašanja in ura mine. In vse je ok.

A na žalost ne živimo v filmih in vključiti se v terapijo je daleč od ugodja. Beseda terapija izhaja iz grške besede therapeia, ki pomeni zdravljenje.