Šrcd

        

Starševstvo

Počitnice - priložnost za krepitev odnosov

Šole so za dva meseca zaprle svoja vrata. Kar naenkrat je pred nami to blaženo poletno brezdelje. Pričele so se počitnice, dopusti, prosti dnevi. Čas odklopa, ko se zdi, da ura ne obstaja, da ni obveznosti, ni hitenja, pred nami so topli večeri … Za mladostnike poletje predstavlja vse to in z njim tudi brezskrbno obdobje.

Čeprav malo drugače, ta del leta z veseljem pričakujemo tudi odrasli, odštevamo dneve...

Oče in mama

Pri odnosu z otroki pogosto beremo v revijah članke o materinstvu. O očetovstvu je spisanega manj, zato mnogi očetje v želji, da bi dobili neke ideje za svoje očetovstvo, berejo o materinstvu. A očetovstvo ni isto kot materinstvo. To tudi nikakor ne pomeni, da je očetovstvo manj pomembno kot materinstvo, da je očetovstvo drugorazredno ali da smo očetje v družinah le neki priveski. Očetovstvo ima določene prvine enake, a je v marsičem drugačno. Očetovstvo je vloga, ki je enakovredna, polnovredna in nezamenljiva, če jo oče odigra z vso svojo naravo.

Starševstvo - poskrbeti za svojega otroka

Starševstvo se ne začne le s spočetjem in rojstvom otroka. Starševstvo se rojeva vsakodnevno. Odnos, ki ga živimo s svojimi otroci poraja in ustvarja vedno nekaj novega. Starši tako postajamo vedno znova tisti, ki za otroka poskrbimo in mu omogočamo razvoj na več ravneh. Pri vsem skupaj je pomembno, da otrokove potrebe prepoznamo, se zanje zanimamo in se odzovemo.

Štorklja 2.0

Star Indijanec se je nekje v Ameriki odpravil čez gore v sosedno vas. Pot, ki zahteva 2 dni hoda. Nekje na sredini poti ga sreča belec z avtomobilom, ustavi in povabi, da ga zapelje. Indijanec vstopi.Po dveh urah vožnje prosi voznika, da ustavi. Vozniku pove, da ne more več z njim nadaljevati poti, ker se premikata prehitro: »Počakati moram svojo dušo, ki je ostala zadaj,« zaključi in izstopi. 


Pred skoraj tremi meseci se nam je pridružila nova družinska članica. Tako zdaj skupaj zaokrožamo štiriperesno deteljico. Prišla je ravno v trenutku, ko sva z ženo lahko malo zadihala: 

  • nič več plenic in »vozičkanja«, 
  • relativna sposobnost kognicije -kar pomeni, da ni potrebno več ugibati, kaj je narobe ali kje boli,
  • v večji meri ujeta rutina prehranjevanja in spanja,
  • večja sproščenost in zaupanje vseh vpletenih v daljšo separacijo, kar je pomenilo tudi malo več časa za naju in najin odnos

In smo spet na začetku.

Kdor trdi, da starševstvo, na trenutke ali obdobja, ni naporno dela nekaj zelo narobe.

Sistemska teorija zagovarja idejo sistemov in podsistemov, ki so neposredno povezani drug z drugim. To pomeni, da sprememba enega izmed podsistemom zaniha celoten sistem, ki se potem mora odzvati na način, da ohrani svojo celovitost. To lahko apliciramo na različne življenjske situacije; nov zaposlen pride v naše podjetje ali ožji delovni tim, izguba družinskega člana, v svetu razglasijo pandemijo in smo vsi primorani ostati doma. Vsaka taka sprememba zahteva od celote odziv in prilagoditve, zato da vsi skupaj spet najdemo pravo ravnovesje.

V knjigi Gaborja Mateja »Telo ne laže«, lahko beremo, v kakšni povezavi sta stres in vzdrževanja naše notranje homogenosti. Če gledamo na naše telo kot popoln sistem, kjer vsaka celica igra svojo vlogo z namenom, da se vzdržuje življenje, potem se stres, ki ga vsak doživlja na svoj – edinstven način – pojavi takrat, kadar organizem zazna grožnjo svojemu obstoju ali blagostanju. Notranje izmenjave, ki so posledice te grožnje vržejo naš organizem iz ravnovesja in telo se od tistega trenutka naprej trudi, da bi v telesu zopet vzpostavil ravnovesje – to pa zahteva od telesa ogromno energije – energije, ki bi jo drugače lahko porabil za boljši metabolizem, boj proti tujkom in izboljšanju imunskega sistema.

V tem oziru je popolnoma razumljivo, da naše telo tudi starševstvo dojema kot grožnjo staremu sozvočju. Nič več brezskrbnih noči, gurmanskih oddihov za dva ali pa samo tega, da se »zabubiš« pod odejo in se za vikend odklopiš od vsega zunaj. Ta naš notranji egoist še ni čisto pripravljen, da bi se odpovedal vsemu ugodju. Vsaka sprememba – tudi in še posebej starševstvo – zahteva svoj čas, da se vsi vpleteni privadimo na novo realnost. Ob tem ne smemo pozabiti tudi na naše najmanjše podsisteme (otroke), ki jih brez razvejanih korenin ta novi veter še bolj zamaje.

Tako smo tudi pri nas danes in do nadaljnjega v fazi »rekalibracije«. In s tem ni nič narobe. Še več. To zavedanje je bistveno, ko govorimo o vsaki spremembi v našem življenju.

Naše telo mora preprosto počakati, da nas duša dohiti.

Očetovstvo v času karantene

Očetovstvo je v teh tednih najbrž pri mnogih osebna tema, ki prinaša veliko radosti in pri mnogih tudi neprijetna občutja – naveličanost, razdražljivost, izčrpanost, tesnobo, napetost in še kaj. Vsakemu očetu se začne, če si le dovoli, odpirati v odnosih z lastnim sinom in hčerko čisto njegova osebna zgodba. Odpirati se mu začne njegov svet.

Biti doma z majhnimi otroki

Ko so se s karanteno zaprli vrtci, smo se starši majhnih otrok soočili v vprašanjem, kako se organizirati – ostati doma, kombinirati delo in varstvo, se morda pri tem izmenjevati s partnerjem. Vsaka družina se trudi najti svoj način, kako se organizirati, da lahko poskrbi za otroke. Prav tako pa ta situacija za vsako družino prinaša nekaj novega na čustvenem področju – kako to doživljamo, s katerimi občutki, stiskami se soočamo.  Lahko smo se »dovoljenja«, da preživimo več časa skupaj z otroki, na nek način razveselili, pogosto pa take spremembe spremljajo tudi skrbi, strahovi in stiske – kaj početi, kako zdržati, kako bomo zmogli, kako si organizirati delo,...

KAKO – preživeti s predšolskim otrokom?

Danes je petek.  Povsem drugačen petek kot bi lahko pričakovali še pet tednov nazaj. Trenutna krizna situacija nam je obrnila svetove, naša razmišljanja in vedenja. Zagotovo je to situacija, o kateri bomo govorili našim bodočim rodovom. V medijih prejemamo različne informacije, ki v nas lahko zbudijo tesnobo na eni strani, strah in stres pred nepričakovanim na drugi strani ter skrb. Ja, starši prav v teh trenutkih razmišljate, kako obdržati trezno glavo, kako dobro razmisliti o vsaki odločitvi in kako pravilno zaščiti sebe, svojega partnerja, otroke in svoje bližnje. Stres je nekaj, s čimer se odrasli drugače spoprijemamo, kakor otroci. Otroci so v svojem razvoju krhki, nežni, ranljivi in se še razvijajo. Njihovi možgani delujejo drugače, zato si želijo delati stvari, ki so jim »fajn«, in ne stvari, ki so prav. Zato smo tukaj odrasli, njihovi najbližji, da jim zmoremo povedati, razložiti stvari tako, da bodo razumeli in sprejeli situacijo. V prvi vrsti pa smo tukaj, da jih pomirimo. Ostati doma s predšolskim otrokom je izziv. Kot starši ste v situaciji, ko morate ostati doma z otrokom, ko vaše delo trpi, ko ste na čakanju ali ko delate, ko nimate stikov ali so le-ti omejeni, ko nimate dodatne pomoči v starih starših in ko socialnih stikov ni. Izredne razmere, ki tudi povzročajo, da se nanje prilagodimo. Kaj je tisto, kar lahko tako staršem kot otrokom omogoči, da se umirijo, navadijo na novo situacijo in zmorejo sobivati, je vprašanje, ki si ga zastavlja prav vsak.

SPLOŠNE SMERNICE V ČASU EPIDEMIJE

  • POMIRITE OTROKA. Poskušajte mu predstaviti situacijo, v kateri smo se znašli preko pravljice ali preko video pravljice. Omilite njihovo stisko, tako, da jih zaposlite ali razvedrite. Otroci bodo lahko nemirni, zaskrbljeni, tesnobni, ker doživljajo situacijo tako kot vi, le besed nimajo zanje. Otroci niso imuni na situacijo. Pogovarjajte se.
  • VZDRŽUJTE VSAKODNEVNO RUTINO in STRUKTURO. Naredite urnik, ker daje otroku varnost. Pri tem bodite prožni, saj je vaš otrok tega navajen v vrtcu, kar sedaj zagotovo pogreša. Če vam je lažje, zapišite in izpostavite na vidno mesto. Z aktivnim načrtovanjem dnevne rutine dobite občutek, da obvladujete stvari, hkrati pa se ne počutite nemočne. Načrtujte tako, da se pogovarjajte, kdaj bodo obroki, kdaj greste ven, kdaj bo ustvarjalna urica, spanec, kdaj bo risanka in kdaj pravljica…..
  • ZAPOSLITE OTROKA MED VAŠIM DELOM OD DOMA. Priporočamo aktivnosti, ki so gibalne, ustvarjalne in razvedrilne narave. Preberite otroku knjigo, igrajte se v njegovi domišljijski igri (spijte kavico, bodite dober pacient ali kupec v trgovini), skupaj opravljajte hišna opravila ali domače zadolžitve, pogovarjajte se o željah, o dogodkih iz preteklosti, ustvarjajte – pecite, kuhajte, »pacajte«.
  • POSKRBITE ZA GIBANJE IN STIK Z NARAVO. To je v tem času zelo pomembno, da poiščete poti, kraje, kjer že dolgo niste bili. Gozd je tudi idealen za to, da si napolnite »baterije« in vrnete energijo. Naši možgani delujejo tako, da potrebujejo stimulanse, tako telo dobi sporočilo, da je živo in zdravo. Lahko si pomagate z videofilmčki na Youtube, kjer imate veliko vaj.
  • ZABAVAJTE SE IN SPROŠČAJTE. Vsi v tem času potrebujete aktivnosti, ki presenetijo vaše možgane s tem, da se sprostite, da dobite pozitivna sporočila in da vas tesnoba ne preplavi. Pojte, plešite in gibajte se. Naredite kakšno stvar, ki bo tudi iz vas »privlekla« otroka. Smejte se. Lahko izdelate lutke in na ta način razvijate ustvarjalnost. Otroci imajo radi pretvarjanje in igranje. Sproščajte se –čuječnost je ključna.

Ob koncu potrebujemo vsi veliko pozitivnih misli, da nas mediji in nastala situacija ne zasedejo preveč, zato je pomembno, da namenimo nekaj časa tudi temu (npr. Lonček dobrih misli, kjer zbirate dobre misli, risbice, ki jih otrok nariše ali kaj izreže ali pripravi presenečenje). Otroci nas lahko zelo presenetijo v tem, zato jim dajte ČAS za TO.

SMERNICE ZA STARŠE

»Veliko se pričakuje od staršev, kajne? A se oni tega sploh zavedajo? Kako bom jaz to zmogla? Kako bomo to zmogli, saj ne vemo, kaj bo z nami, ko vse to mine? Kdaj bo tega konec? A bomo zmogli finančno? Kaj naj še skuham? Zakaj so tako nemirni? Kaj naj še naredim? Ko bi mi vsaj »on«, kaj pomagal? Samo, da mi ne zboli za čem drugim. Samo, da ostanemo živi. A bomo? Kaj bo z mojo službo? A oni želijo, da jaz grem delat? Sedaj šele vem, kako nam stari starši pomagajo. A ni to vse tako pretirano s temi ukrepi? Kdaj se bo to končalo?«   Trenutne okoliščine lahko aktivirajo močne telesne reakcije; strah, nemir, paniko. Marsikomu je ta občutek strahu, negotovosti in pomanjkanja nadzora povsem tuj in ob njem čuti polno nelagodja. S tem se ljudje soočamo na različne načine – poenostavljeno se zdaj dogaja, da nevarnost zanikamo ali pa jo še bolj poglabljamo. Nekdo, ki zanika, se skuša tesnobe znebiti, s tem da minimalizira težavnost situacije (»Ah, saj ni nič«) ali kontekst postavlja v popolnoma individualno perspektivo (»Meni ne bo nič«), spreminja navodila pristojnih v sebi sprejemljiva (»Ah, sej na kavice pa lahko hodimo skupaj«) in selektivno selekcionira informacije, tako da sliši tiste, ki ga pomirjajo (»Saj je na celem svetu samo 200 tisoč pozitivnih, to ni nič«) ali pa se od problema še vedno poskuša distancirati (»To se mene ne tiče, to imajo v Italiji/Ljubljani problem«).

Marsikdo pa zaradi pomanjkanja nadzora nad situacijo ob zavedanju resnosti lahko situacijo vidi povsem črno, ne vidi rešitev, ne zaupa v sistem, si ustvarja »črnoglede« poglede v prihodnost, ne zaupa strokovnjakom ali navodilom pristojnih, itd. Ne ena, ne druga skrajnost ni dobra, potrebno se je zavedati resnosti situacije, a hkrati ne razmišljati katastrofično. Pomembno je, da zmoremo spremljati sebe, svoje počutje in svoje telo. Če čutimo nelagodje v telesu, stiskanje, napetost v mišicah, plitko dihanje, tiščanje v prsih, stiskanje v trebuhu, pospešeno delovanje srca, nemir (imamo stalno potrebo, da nekaj delamo in se ne moremo ustaviti, tapkamo z nogo ob tla ali delamo druge ponavljajoče gibe), smo živčni, se hitro razjezimo na otroke ali moža/ženo, je to znak, da je naš živčni sistem aktiviran, da se je v nas naselil strah. Poiščimo vsa sredstva, ki bi nam lahko pomagala, da se umirimo.  V kolikor  smo sami nemirni, nesproščeni, polni skrbi, bo naš otrok to zagotovo začutil. Regulacija čustev in občutkov je izrednega pomena, zato poskrbimo, da jih imamo v »nadzoru«, da jih prepoznamo, začutimo in postavimo na pravo mesto. Poskrbimo za otroka, tako, da smo tam zanj.

Potrebno je poskrbeti  zase in za svoje bližnje. Tako vi kot vaš otrok potrebujete tudi čas zase, svoj prostor in svoj čas, da preživite tudi malce s svojimi mislimi. Ko opazite pri sebi, da je teža ali breme preveliko, da vas tesnoba in strah začenjata preplavljati, da v odnosu s partnerjem čutita pritisk, kar je v teh okoliščinah povsem običajno, je smiselno, da to opazite.  Če se v nas prebuja stiska, iz različnih razlogov, je dobro, da to prepoznamo in poiščemo pomoč.

V kolikor boste v tem času potrebovali kakšno informacijo, nasvet ali pomoč v stiski, se lahko obrnete na številne naslove, kjer vas pričakujejo strokovnjaki, ki so za vas dosegljivi na različne načine in vam nudijo strokovno pomoč. 1. Telefon za psihološko podporo ob epidemiji COVID-19: 041 443 443 (Društvo psihologov Slovenije v partnerstvu z Nacionalni inštitut za javno zdravje - NIJZ in v sodelovanju s Službo za psihološko pomoč pri Civilni zaščiti, Slovenska Krovna Zveza Za Psihoterapijo -SKZP, Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije in @Združenjem psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu 2. Številni centri, ki nudijo strokovno pomoč:  https://www.gov.si/teme/programi-psihosocialne-pomoci-za-otroke-mladostnike-in-njihove-druzine/ 3. Psihološko svetovalnice POSVET v Ljubljani, Kopru, Kranju, Novi Gorici, Murski Soboti, Postojni, Slovenj Gradcu, Sevnici:  031 704 707 ali Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate..

Ko si »prisiljen« biti s svojimi starši

Karantena je v odnose predvsem za srednjo generacijo prinesla nekaj zelo novega. Odrezala jo je od ostarelih staršev in jo »zaprla«v zakonski odnos in k mladostnikom, ki so v socialni izolaciji gotovo najbolj ujeti in prikrajšani.

Iskati stik ali disciplinirati?

Spoštovani, najin Rok hodi v četrti razred osnovne šole. Moram reči, da doma z vzgojo in disciplino ni večjih težav, saj sva si z možem enotna, da otrok potrebuje red in jasne meje. Probleme z disciplino pa ima že dlje časa v šoli. Tako hodiva večkrat na govorilne ure. Doma sva mu že omejila gledanje priljubljenih oddaj, uporabo telefona, večkrat je že vzgojno ostal brez pravljice. Pravih rezultatov pa ni. Imate kakšno idejo? Hvala, Romana

Poletne počitnice

Že v začetku junija so nas starše začeli bombardirati oglasi za počitniško varstvo, tabore, delavnice, poletne šole, športne dogodivščine, jezikovne tečaje in druge aktivnosti, v katere bomo varno pospravili svoje najmlajše, srednje in tudi starejše otroke in mladostnike med počitnicami, ko bomo sami še v službi čakali na težko prisluženi družinski dopust. Morda imamo že načrtovana cela dva meseca: najprej bo pri babici en teden, potem dva tedna na plavalnem tečaju, še en teden na taboru angleščine, nato gremo za dva tedna na morje z družino, moževa sestra je obljubila da gre potem za tri dni z otroci na vikend, hmmm…

Domače živali kot priprava na otroka?

Med mladimi kroži šala, da moraš najprej imeti rastlino. Če ta uspeva in za njo odgovorno skrbiš, lahko napreduješ na domačo žival, in če ti uspe tukaj, si počasi pripravljen na otroka. Nekateri se boste hudomušno nasmehnili in to misel tudi do različne mere vzeli resno.
Kot bodoči očka si bom vzel naslednje vrstice za to, da predstavim nekaj področij, na katerih po mojem mnenju skrb za domače živali res lahko pripomore k večji pripravljenosti na prihod novega družinskega člana, kot na to namiguje zgornja šala. Seveda ni dvoma, da je skrb za otroka tako čustveno kot časovno neprimerljivo bolj zahtevna in odgovorna. Verjamem pa, da par, ki odgovorno skrbi za domačo žival, lažje preide na skrb za otroka, kot če nima pred otrokom nobenih izkušenj s skrbjo za majhno živo bitje.

Rojstvo poruši ravnovesje

»Svet naokrog je vabljiv in vonljiv,
čudno resen in nemalo slovesen:
nekdo se je pravkar rodil.
In to je najlepša pesem.

Stopite narahlo in pustite k nebesom odprta vrata.«
(T. Pavček)

Samostojni otroci

ee678c 80482fc0529047edbe1fbf472918368aOtrok za svoj zdrav notranji razvoj nujno potrebuje mamo. Brez mame je zgubljen, notranje razklan in neuravnovešen. Ker se otrok v prvih mesecih življenja doživlja z mamo kot eno, se brez nje težko razvija notranje urejeno. V stiku z njo doživlja sebe kot enega, kot celega in kompaktnega. Mama je tista, ki se odziva na njegove potrebe, kar v njem utrjuje občutek sprejetosti in varnosti. To ga vodi v notranjo skladnost. Rečemo lahko, da otrok, ki je z mamo v stiku, lahko razvije zdrav občutek do sebe.

To zlivanje otroka z mamo v njegovem razvoju prekinejo občutja, ki naravno vzniknejo pri otroku na plan in mu omogočijo, da se osamosvaja. Sprva so to občutki stiske, ob ločitvi z mamo, ko ne uzre njenega obraza. Mama, ki to zazna uspe otroka zopet umiriti in v njem utrdi občutek, da na svetu ni sam, da je nekdo z njim.

Sproščeno materinstvo

Materinstvo je večno, lahko bi celo rekli neizbrisno znamenje.
Začne se s spočetjem otroka v materinem telesu. Ne glede na to kaj bo s tem otrokom, ali se bo rodil ali ne, ali ga bo mati sprejela ali ne, ali ga bo začutila ali ne, mu bo za vedno ostala mati. Če mati otroka ne uspe začutiti, ko mu zaradi svojih stisk ne uspe prisluhniti in ko mu v njegovih stiskah ne uspe biti vedno na voljo, bo otrok ta del mame vse življenje iskal.

Starševstva se učimo od otrok

Noben otrok od staršev nikoli ne bi smel slišati očitkov, da so zanj žrtvovali vse, zdaj jih pa ne posluša …
Starši imajo večkrat občutek, da se je njihovo življenje s prihodom otroka spremenilo v eno samo mučno odpovedovanje, žrtvovanje in nego. Zdi se jim, da zase nimajo nobenega časa, neprespani so, utrujeni, o svojem konjičku lahko le še sanjajo, čaka jih še služba, ki jim pogosto pobere še preostanek energije. Zdi se skoraj nemogoče biti vesel in izpolnjen v svoji življenjski vlogi.

Se učiti z otrokom ali ne?

Ko otroci vstopijo v šolo je pred njim vsaj devet let učenja. Ob vstopu v šolo so otroci še vedno zvedavi, radovedni in vedoželjni. To starše in učitelje včasih bega, saj pričakujejo, da se morajo otroci z vstopom v šolo umiriti in postati resnejši. Pogosto namreč slišim stavek: Zdaj si v šoli in ne več v vrtcu. To je res, a to radovednost in zvedavost je treba ravno sedaj spodbujati, drugače se bo tudi navdušenje nad učenjem kmalu izgubilo.
Vsak otrok si zasluži dobiti občutek, da je sproščen in da lahko vpraša o vsem kar želi, kar ga zanima in da lahko prosi za pomoč takrat, ko česa ne razume in ne zna.

Otroški kotički v nakupovalnih centrih

Danes ima že vsak večji nakupovalni center otroški kotiček, saj so dobra marketinška strategija. Starši lahko breskrbno nakupujejo brez otrok in tako nakupijo več, ker otroci ponavadi v nakupovalnih centrih postanejo prej ali slej nemirni, jim je dolgočas in tako so starši primorani hitro zaključiti z nakupovanjem. V otroškem kotičku sem delala dve leti in tako spoznala lepe in manj lepe plati teh prostorov, predvsem iz stališča otrok.

Otroški kotički ponujajo staršem brezskrbno nakupovanje, otrokom pa različne dejavnosti in igre, ki lahko polepšajo sicer dolgočasen obisk trgovine. To je predvsem sproščenost in igrivost otrok, ki so kjub temu, da niso poznali drugih otrok, pristopili drug k drugemu in se skupaj igrali. Nekateri so seveda rabili malo več časa kot drugi.

Starševstvo je način življenja

S starševstvom se zaključi abstraktno in teoretično spoznavanje Boga. S tem, da priznamo konkretno božje delovanje v nas, se šele začne pravo duhovno življenje (M. Rupnik).
Starševstvo je čudovito poslanstvo in ne le poklic, ki ga razumemo kot dejavnost, ki jo opravljamo v nekem določenem času in jo tudi zaključimo. Starševstvo je način življenja, je eden od organskih temeljev človekovega bivanja v tem svetu. S starševstvom se spremeni naše celotno delovanje, nikoli več ne moremo biti ne-starši. Vse kar delamo, delamo kot starši in ničesar v življenju nikoli več ne moremo storiti izven tega. Prav tako kot ničesar ne moremo storiti drugače kot moški ali kot ženska, z določenim telesom, sposobnostmi in danostmi. Prežeti smo z močjo in duhovno globino tega, da je Bog po nas podaril življenje novemu bitju.

Pravica otrok in staršev do rahločutnosti

Končno so nastopili časi, ko je pretepanje otrok postalo problem. Sprejemati smo morali začeti zakone, ki so bili že ob stvarjenju zapisani v naše starševske gene, pa jim ne prisluhnemo, ne zaupamo in ne sledimo. Preslišimo in zatolčemo naravo, še več, prezremo božje delovanje v nas in gremo svojo pot. Vendar nasilje v kakršnikoli obliki onesrečuje in zarisuje globoke kravaveče rane tako staršem kot otrokom. Prezira vredno je, da ga ovijemo v celofan »vzgojna metoda«, saj je nedopustno, da ga nežna in zaupljiva otroška duša kakorkoli in kadarkoli zasluži.