Golota med domačimi stenami je vsekakor naravna, dokler je živeta na iskren, sproščen in predvsem zelo spoštljiv način. Vendar otroke lahko golota odraslih obremeni, če z njo izražajo kaj drugega kot del družinskega vsakdana (preoblačenje v istem prostoru na primeren, nevsiljiv način). Sploh do tretjega leta, otroci goloto dojemajo kot povsem naravno, saj so prek nje tudi konkretno povezani prek dojenja in tesnega telesnega kontakta. Kmalu po tem pa dozorijo do te mere, da postanejo na to pozorni, golota in spolni organi jih začnejo zanimati, fantki in punčke se primerjajo med sabo in raziskujejo. To je del naravnega razvoja. Vendar pa otroci o tem razmišljajo in goloto doživljajo z otroškimi očmi, otroško dojemljivostjo, radovednostjo in čustvi, ki so s tem povezani. Premočni dražljaji na to temo jih obremenijo in lahko se zgodi, da se potem s to temo ukvarjajo več kot je razvojno potrebno in zdravo.
Trema in sramežljivost pri otroku
Vsakdo od nas se je že kdaj znašel v situaciji, ko bi se najraje vdrl v tla. Ko je imel občutek, da ga vsi gledajo, ko ni vedel, kam bi dal roke, kako bi pogledal, in kako bi se postavil, ko se mu je tresel glas … Z eno besedo: trema. Ta se pojavi, ko smo v novi situaciji, kjer želimo biti uspešni, a ne vemo, kako se bo vse skupaj odvijalo. Takrat se v nas pojavi strah in sram, ljudje pa ju na različne načine kažemo in tudi obvladujemo.Skozi takšne situacije in procese smo šli vsi. Eni pogosteje, drugi bolj redko, včasih na bolj blag, drugič na težji način.
Sprejmi me takšnega, kot sem
V terapiji pogosto srečujemo pare, ki pridejo s pritožbo, da partner dela nekaj narobe in želijo, da se moteče vedenje spremeni ali vsaj izboljša. Pri tem se tudi prvotni ''krivec'' oglasi s svojimi pritožbami, očitki in zamerami. Hitro se lahko ujamemo v krog obtoževanja in užaljenosti, ki ga terapevti skušamo prekiniti. Predstavljajmo si primer, kjer moški pride iz službe, in ne želi pogovora, rad bi se ''le spočil''. Partnerica pa ga pričakuje, povedala bi mu o svojem dnevu, prav tako pa si želi slišati, kako je dan preživel on, kako mu je uspelo predavanje, pogovor s šefom ali kaj se je dogovoril glede dopusta ... Lahko si predstavljamo zaplete, ki temu sledijo. On redkobeseden, odrezav in nejevoljen, ona prizadeta in z prepričanjem, da se premalo pogovarjata, ter da se počasi oddaljujeta drug od drugega.
Spreminjati drugega bi bilo tako enostavno: on naj se le začne pogovarjati; ona naj ga le pusti pri miru tiste pol ure.
Soočanje s samomorom bližnjega 2
Občutek izgube povečuje stigmatiziranost in odzivi okolja, kadar so le-ti nesočutni: »Gotovo je bilo kaj narobe.«, »Kako da niso opazili, ni to čudno?«; so pretirano »sočutni« oziroma pomilovalni: »Uboga družina ...«, »Ali ni že dovolj hudo? Še to ...« ali pa le žalujoči dobijo le vljudnostni molk. Bližnji pogosto nimajo komu zaupati svoja občutja in nimajo pravega sočutnega sogovornika, ki bi znal prisluhniti njihovi žalosti, jo zdržal in razumel. To lahko povzroči zapiranje vase in osamitev. Zmanjša se občutek zaupanja vase in v druge, prav tako se zmanjša stopnja samospoštovanja. Pojavi in poveča se lahko strah pred preveliko »navezanostjo« ali pred vzpostavljanjem odnosov, ki za posameznika s tako izkušnjo niso več varni. Pojavlja se vprašanje: »Kaj če se bo ponovilo?«
Soočanje s samomorom bližnjega 1
Te visoke in hladne številke ne povedo veliko. Ali vemo, da v krog tistih, ki jih samomor bližnjega prizadene, ne spadajo samo ožji družinski člani, sorodstvo, ampak tudi prijatelji, sodelavci in sosedje? Lahko le zaslutimo, koliko posameznikov se dejansko sooča z izgubo in prizadetostjo. Samomor je dejanje, ki se žal ne konča s smrtjo - ta šele sproži dolgotrajno dramo tistih, ki ostanejo, saj breme umrlega ostaja v omarah in predalih bližnjih, ki so tako obsojeni na dolgotrajna negativna doživljanja večnega vprašanja: ''Zakaj?''.
Otrok ne upošteva šolskih pravil. Kaj je narobe?
Zakaj ravno moj otrok? To vprašanje si pogosto zastavijo starši, ko jim učiteljica v šoli pove, da njihov otrok v šoli pogosto ne upošteva pravil, se pretepa ter je pri pouku zelo nemiren.
Zaskrbljeni starši želijo seveda otroku pomagati in začnejo iskati vzrok za otrokovo vedenje. Pogosto se sprašujejo, kaj so naredili narobe. Bi morali biti bolj strogi? Bolj vztrajni pri postavljanju meja?
Nemalokrat pa starši iščejo vzroke tudi v napakah učiteljev, v neprimernem obnašanju drugih otrok, ki naj bi povzročali stisko otroku in s tem njegovo neprimerno vedenje.
Otrok res lahko ustvari konflikt, a ga sam pogosto ne more rešiti. V predšolski dobi in v prvi triadi je naloga odraslih, da otroku pomagajo pri reševanju le teh. A pogosto se zgodi, da se tudi starši znajdejo v začaranem krogu in otroku ne zmorejo na pravi način pomagati.
Kaj je empatija?
Pred kratkim sem prebral, da je empatija ''zmožnost razumevanja človeškega bitja in sposobnost sočustvovanja''. Kljub temu, da bi razlago lahko malenkostno spremenil ali obrnil, se mi je vseeno zdela nekako primerna. Čez nekaj dni - v še tako kratkem času, da sem jo lahko v spominu primerjal s prvo - pa sem naletel na razlago, ki ima drugačen pristop k razlagi te človeške sposobnosti in se me je globlje dotaknila: ''Empatija je čustvena sposobnost, ki nam omogoča, da se na druge odzovemo na smiseln, nežen in skrben način.''
Empatijo bi lahko glede na prvo razlago, z rahlim karikiranjem, obrazložili kot nekaj zelo preprostega. Vsi smo že imeli slabe dneve in jih bomo gotovo še imeli. Težave v službi, z zdravjem, z odnosi - ljudje nas razočarajo, izdajo, sanje se nam ne uresničijo. Zato ni težko razumeti sočloveka in mu reči, da ga razumemo. ''Joj, kako hudo …''