Šrcd

        

6 predsodkov proti terapiji

Terapija je v zahodnem svetu nekaj popolnoma normalnega in širše sprejetega, pri nas pa še vedno velja za tabu in nekaj negativnega …
Terapija je v zahodnem svetu nekaj popolnoma normalnega in širše sprejetega, pa naj si gre za katero od psihoterapij, relacijsko in družinsko ali katero drugo terapijo. Pri nas pa je še vedno nekje globoko zakopan občutek, da je terapija nekaj negativnega, in kot družbeni pojem odpira tabuje, o katerih ne razpravljamo.
Pri svojem delu se najpogosteje srečujem z naslednjimi očitki, predsodki in pripombami proti terapiji.

167
1. »Nimam časa za terapijo.«
Vedno, ko govorimo o razporeditvi časa, se pravzaprav sprašujemo o naših prioritetah. Ponavadi aktivnostim, za katere menimo, da nas bogatijo, posvetimo več časa. Zato si nekateri ljudje najdejo čas za športne aktivnosti, za druženje s prijatelji ali družino itd. Obstajajo pa tudi opravila, ki jih človek mora v dnevu narediti, čeprav na prvi pogled morda niso najbolj zanimiva, kot npr. pospravljati, saj bi se drugače zadušili v svojih lastnih smeteh.
Za terapijo bi lahko rekli, da spada v to drugo skupino prostočasnih aktivnosti, na splošno pa pri ljudeh, ki v svojem urniku ne najdejo časa za terapijo, to samo pomeni, da smeti, ki se nabirajo, še niso dosegle kritične stopnje.

2. »Terapija mi ne bo nič pomagala.«
V terapevtskih krogih je vprašanje o rezultatih terapije bistvenega pomena in zato vseskozi potekajo različne raziskave, ki primerjajo zadovoljstvo ljudi pred in po terapiji, da bi s tem merili uspešnost nekega procesa. Mnoge meritve se skozi raziskave spreminjajo, ena pa ostaja vedno ista: ljudje, ki se vključijo v terapijo, so že samo zaradi tega bolj zadovoljni s svojim življenjem.

3. »Ne potrebujem terapevta, ki bi mi govoril, kako naj živim.«
Terapija ni svetovanje in je ne moremo enačiti z bančnim svetovanjem ali pa z obiskom avtoservisa, kjer strokovnjak pogleda problematiko, diagnosticira vzrok problema in predpiše potrebne popravke. Vse, kar bi morala storiti stranka, pa bi bilo, da se prikaže v delavnici in plača račun.
Posameznik, ki se odloči za terapijo, je vključen v proces, kjer so cilji in pot do njih relativni glede na njegovo kompleksno osebnost. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da je terapevt človek, ki ljudem pomaga odkriti njihov lasten prav in ne zalaga posameznikov s svojimi ali ljudskimi modrostmi. Zavedati se moramo, da dolgoročno osebno zadovoljstvo temelji na dejstvu, da izhaja iz človeka samega in ga posameznik sam, znotraj odkrivanja svoje osebne zgodbe, ponotranji.

4. »Terapevti so ljudje, ki odžirajo denar tistih, ki so že tako nesrečni.«
Terapevtsko delo ni enostavno. Obstaja mnogo lažjih načinov za zaslužek, kot je terapija. Vsi, ki pridemo tako daleč, da se s tem začnemo resno ukvarjati, moramo v tem videti osebno poslanstvo, če ne smo sami zreli za terapijo. V terapevtskem centru se tako zavedamo, da terapija ljudem v stiski pripada, zato smo vzpostavili okolje, kjer so naše usluge dostopne vsem.

5. »Ta terapevt je premlad, ta prestar, ta ni poročen ..., zato ne bo razumel moje stiske.«
Ljudje, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne želijo na terapijo, bodo vedno našli nekaj, kar jih bo motilo. Ni parkirnega mesta, soba je preveč temna ali pa je presvetla, terapevt me čudno gleda, ni mi všeč njegova frizura, sem mislil, da me bo imela ženska, ali pa joj, samo ženske terapevtke ne ... Kdor je res potreben pomoči, jo bo sprejel od vsakogar.

6. »Terapija je za tiste, ki so nori.«
Izmed vseh izgovorov mi je ta daleč najljubši. Zakaj? Ker se z njim v vsej polnosti strinjam. Morda samo iz drugačnega zornega kota. Res se mi zdi noro, da partnerja živita drug ob drugem in med seboj komunicirata kot dve steni. Noro se mi zdi, da ljudje več časa preživimo pred televizorjem in računalnikom kot s svojimi družinami. Noro je to, da največ časa in denarja porabimo za ljudi, ki niso naši najbližji. Noro je, da poslušamo in sledimo nasvetom, ki so skregani z našo naravo. Noro je, da so pogovori o našem počutju in vrednosti bolj izjema kot pravilo itd. Zato se strinjam: če nas lovi takšna vrsta norosti, smo prav gotovo zreli za terapijo.
Odločitev za odhod na terapijo ni enostaven korak, a nisem se še srečal z življenjsko odločitvijo, ki bi bila enostavna. Včasih je v življenju potrebno tvegati in si pustiti možnost, da lahko zaživim drugače. In že občutek, da sem aktivno vključen v svojo prihodnost, v veliko primerih pretehta vložek, ki se mi morda zdi (pre)visok …

Ključne besede: Terapevtski proces