Šrcd

        

Spregledan in preslišan otrok

Ko spregledan in preslišan otrok postane prestrašen in negotov odrasel

“Je pa vera temelj tistega, v kar upamo, zagotovilo tistega, česar ne vidimo.” (Hebrejcem 11;1)

Družina je okolje, ki je od vseh drugih najpomembnejše in ima prednost pred vsemi drugimi. Njen vpliv je namreč močnejši, kot bi ga lahko imelo katero drugo okolje. Je okolje, kjer otrok prične pridobivati prve življenjske izkušnje, ki v njem vzbujajo zadovoljstvo in srečo in je zato to okolje nezamenljivo. Od rojstva naprej se prične oblikovati navezanost, ki je trajen in intimen čustven odnos.

Kako starši in tudi sorojenci vzpostavljajo stik z otrokom, se za vse življenje zapiše v njegovo strukturo možganov in vpliva na to, kako bo otrok gradil odnose, ko bo odrasel. Zato je pomembno, da je čustvena in telesna navezanost varna, saj bo le tako lahko do svojih staršev in sorojencev stekel v varen, topel, ljubeč objem, zanj pa bo to pomenilo tudi, da lahko kadarkoli poišče varnost in oporo tudi v drugih odnosih. Povedano drugače, družina, ki je do otroka čustveno naklonjena, in ki se trudi, da bi prepoznala njegove potrebe in jih kar se da skušala potešiti, daje otroku sporočilo, da je svet varen in da ima v njem oporo, ko jo potrebuje. Vloga otroka pa je, da raziskuje odnose, se uči in posnema starše ter družino.

Zato se bo v okolju, kjer se vzpostavlja varen stik in gradi ljubeče odnose tudi sam naučil vzpostavljati in razvijati enako varne odnose. Žal mnoge družine do otroka ne zmorejo biti naklonjene in ne zmorejo ustvarjati pozitivnega stika ter graditi varnih, toplih in ljubečih odnosov. V takih okoliščinah bo otrok doživljal stisko. Tudi ko mu je lepo, ko ustvarja, ko odkriva nove stvari in ko z zanimanjem strmi v okolje in občuduje drevesa in sonce, bo v svojem jedru čutil osamljenost. Z vsem, kar čuti namreč vseeno ostaja sam, saj ni nikogar, da bi z njimi podelil svoja doživljanja. Po svoje si razlaga doživljanje, okolje, stisko, radost, žalost, jezo. Družina, ki otroka ne zmore začutit, je morda preobremenjena s svojimi vsebinami, otroku pa s tem odvzema prostor varne igre, radostnega raziskovanja sveta in brezpogojnih odnosov. Odvzema mu, da bi izkusil tople, ljubeče odnose, varnost in bližino. Temu otroku se zadaja velika bolečina, ki lahko z leti raste in postaja vse večja. Otrok ne glede na to, v kakšni družini odrašča, razvija občutek identitete in pripadnosti, kar je temelj duševnega zdravja.

 

Na terapiji opažamo, da mnogi klienti zase pravijo, da se kljub fizični odraslosti še vedno počutijo, kot da so otroci. V svoji drži ostajajo otroci, pa čeprav so danes že morda sami starši, možje in žene. Kot odrasli vse lepe in težke spomine nosimo s seboj. Vendar pa človek, pri katerem je vzorec spregledanosti in preslišanosti njegovih potreb v mladosti prevladoval, bo danes kot odrasel težko v polnosti razvijal odnos do sebe in gradil življenje, kot si ga želi. Mnogi na terapiji pravijo, da so jim te težke izkušnje pustile veliko sramu, ki jim ne dovoljuje, da bi upali tvegati in slediti lastnim željam in ciljem. Nekateri vendarle nekaj ciljev dosežejo, a pri tem ostajajo čustveno prazni, nezadovoljni ter se ne zmorejo veseliti lastnih uspehov in dosežkov. Ne zmorejo biti ponosni nase. Vendar vprašanje, kako naprej, ostaja. »Ali obstaja pot, obstaja možnost, da bom kdaj uspel postati odrasel, »biti jaz«, srečen, zadovoljen, bom zmogel toliko moči, da bo zame svet kdaj lepši?« so vprašanja, ki jih klienti velikokrat zastavljajo.  

Dejstvo je, da ne moremo nazaj v preteklost in spremeniti dogodkov in izkušenj, vendar to še ne pomeni, da ne moremo ničesar spremeniti. Zmeraj je pot in zmeraj je upanje, da lahko postanemo kar želimo, kar seveda ni najlažje, vendar obstaja pot in je luč na koncu tunela. Ta pot in luč ste vi sami. Samo vi si lahko omogočite lepši jutri ter lepše in varnejše, predvsem pa ljubeče in tople odnose. Namreč lahko prevzamete odgovornost in izkoristite moč, ki jo imate kot odrasla oseba. To pomeni, da se odločite, da ne boste več le žrtev preteklosti. Pomembno je, da sprejmete vse, kar vas je tako bolelo, izjočete bolečino in krivico, ki vam je bila storjena. Predvsem pa je pomembno, da se od vsega tega poslovite in sprejmete neizmerno moč, ki jo imate.

Moč, da lahko danes postavljate jasne razmejitve in si dovolite slediti notranjemu kompasu, si dovolite slediti intuiciji, ki bo usmerjala vaše življenje k bolj zdravim odnosom. Morda vam na poti do tega ne bo najlažje in boste občutili veliko žalosti, saj kot odrasla oseba za seboj puščate podobo o dobri družini, ljubezni in otroštvu. Povedano drugače, danes niste več otrok, niste več nemočno ujeti v situacije vaše družine, danes imate sebe, danes imate moč, danes ste lahko končno VI, takšni kot ste. Vi lahko odločate, postavljate meje in prav vi lahko obvladate tisto, kar je v vas tako boleče. Vsa bolečina in nemoč bosta počasi postajala obvladljiva in otrok v odraslem, tisti prestrašen in negotov odrasel, bo počasi pričel dobivati občutek dostojanstva. Postajali boste oseba, ki je cenjena in vredna ljubezni.

Ključne besede: Vzgoja otrok