Šrcd

        

Dojenje – darilo za življenje

Psihološki vidiki vzpostavitve in ohranjanja dojenja

O dojenju zadnje čase slišimo kar veliko. Vemo, da je materino mleko popolna hrana za razvijajočega se otroka. Je živa tekočina, ki se po sestavi prilagaja otrokovim potrebam. Je odličen vir beljakovin, maščobe in ogljikovih hidratov, ko pa otrok na primer zboli, je mleko polno protiteles in pomaga, da se otrok bolj učinkovito bori proti bolezni. Kar je pri teh najbolj znanih prednostih dojenja zanimivo pa je to, da govorijo predvsem o fizičnem vidiku dojenja.

Govorimo torej predvsem o podatkih, da mleko vsebuje to in ono sestavino, ki na tak ali drugačen način vpliva na telesno zdravje otroka. Obstaja pa še en vidik dojenja – psihološki. Ta vidik dojenja zajema ogromno različnih tem, tokrat pa bomo spregovorili o psiholoških izzivih, ki mame ovirajo pri vzpostavitvi in ohranjanju dojenja.

O dojenju se pogosto govori kot o nečem najbolj naravnem in preprostem. Če se osredotočimo na gola dejstva o dojenju, je to na nek način tudi res. Mati otroka pravilno pristavi, ta sesa na prsih toliko časa, kot potrebuje in to je načeloma to. Vendar če je to res vsa zgodba, zakaj potem dojenje včasih tako težko steče?

Čustveni izzivi dojenja

Največji izzivi, s katerimi se doječa mama srečuje, je razvijanje zaupanja v sebe, svoje telo in svojega otroka:
•    Zaupanje sebi, da sem dovolj dobra mama, ki ustrezno prepozna otrokove potrebe.
•    Zaupanje svojemu telesu, da je dovolj dobro, da ustvari nekaj tako popolnega, kot je materino mleko.
•    Zaupanje v svojega otroka, da bo na prsih popil toliko mleka, kot ga potrebuje, ne glede na to, kako dolgo se bo dojil in koliko časa mine med podojenji in da poje dovolj, čeprav morda ne bo vsak mesec podrl rekorda v pridobivanju teže.

Imeti vero, da vse poteka tako kot mora, čeprav zagotovila ni, je zares velik izziv, sploh v primeru, da doječa mama nima ustrezne podpore pri partnerju, svoji mami, širši družini, pediatru ali patronažni sestri. Občutki, ki jih dojenje odpira, namreč pogosto gredo v globino sramu (Imam dovolj mleka? Je moje mleko prevodeno? Mu moje mleko povzroča krče?), jeze in nemoči (Zakaj se hoče že spet dojiti? Zakaj se kar naprej odklaplja?), strahu (Kaj pa, če vseeno ni dovolj popil?), … Vsi ti dvomi pa so ponavadi še potencirani, če je mama zaradi težke izkušnje poroda že dobila nezavedno sporočilo, da njeno telo ni dovolj modro, da bi lahko rodilo in dojilo. Ti občutki so zelo naporni, sploh, če vzamemo v obzir še neprespanost, vseprežemajoča občutja novega starševstva in hormonska nihanja, ki jih s sabo prinese rojstvo otroka. Zato ni nič čudnega, da si jih želimo čim prej odpikati.

dojenje

Govoriti, da dojenje samo steče, je zavajajoče. Tudi sodobne študije tega pojava ugotavljajo, da ima večina žensk takšne ali drugačne težave z vzpostavitvijo in ohranjanjem dojenja. Ker pa taiste ženske ob težavah spremljajo  sporočila, kako naravno in samoumevno je dojenje, se jim s tem še poveča tesnoba, zakaj ravno njim ne steče. Zaradi tega občutka, da so edine, ki se srečujejo s težavami, se mnoge mame še dodatno izolirajo in se le stežka zares obrnejo po nasvet k mamam, ki dojijo uspešno, saj nimajo občutka, da so tudi druge mame v isti godlji. Še več: zaradi tega mita, da dojenje enostavno steče, imajo nekatere mame celo občutek, da dojenje, ki ne steče samo od sebe, ne more obstati in se pač prekine, saj jim nihče ni povedal, koliko truda dojenje v resnici potrebuje.

Dojenje v mamah zbuja celo paleto čustev in prav je, da smo si zmožni priznati prav vsa čustva, ki nam prihajajo naproti. S tem, ko prek dojenja poglabljamo stik s sabo in prepoznavamo globine svojega čustvenega sveta, poglabljamo tudi odnos z otrokom. Najprej že zato, ker prek čuječnosti do sebe razvijamo tudi posluh za otrokov čustveni svet, nadalje pa tudi zato, ker bo otrok na dolgi rok zmogel dosegati takšne čustvene globine, kot jih ob njem zmore dosegati mama. Čudovito je, da v obdobjih, ko dojenje teče kot po maslu, otrok doživlja neverjetne razsežnosti ljubezni, ki jih ponuja življenje. Ko pa ob dojenju dosežete dno in se znate z njim spoprijeti, pa dajete otroku zgled, kako se da tudi z nižinami življenja spopadati, kar je enako pomembna lekcija življenja, čeravno ni tako zelo prijetna.

Po etapah do zmage

Dojenje, ki traja, kolikor otroku in mami ustreza, ima mnoge psihofizične prednosti tako za mamo kot za otroka. Glavni izziv pa je, kako dojenje ohraniti tako dolgo, kot velita mamino srce in otrokov želodček. Z občutkom, da se naše materinstvo meri v uspešnosti dojenja, vsekakor ne, ker takšne prisile odvzamejo sproščenost, ki jo otrok na prsih za svoj zdrav psihološki razvoj nujno potrebuje.
Dojenje je kot neke vrste tek čez ovire. Zgodijo se boleče bradavice, poskoki rasti, dojiljske stavke, sprememba okusa mleka zaradi prihoda menstruacije, … Mnoge mame, ki se srečujejo s temi preglavicami, se počutijo izgubljene, ker so pogosto ob tem tudi obdane s sporočili, da otroka »morajo« dojiti neko določeno obdobje. Ko dojenje boli, traja neskončno dolgo ali pa se nikakor ne zgodi, je precej depresivno razmišljati, da nas še čakajo meseci in leta te agonije. Ravno iz tega razloga veliko mam preneha z dojenjem ravno v času poskoka rasti, ko je videti, da dojenju ne bo nikoli konca in da je vsak dan slabše, namesto da bi bilo vsak dan lažje. Čeprav je potem v roku samo nekaj tednov vse veliko bolje in to razumsko gledano to ni nobena strašna reč, se takrat zdi, da je vsak dan tega norega tempa dojenja, en dan preveč.

Za mame, ki jim dojenje postaja naporno, a si z njim še želijo vztrajati, je zato veliko bolj učinkovito, če dojenje sprejmejo po etapah: dajmo zdržati še to podojenje, ta dan, ta poskok rasti, to zimo, da gre mimo obdobje bolezni, potem pa vidimo naprej. Brez grandioznih idej, ki nas slej ko prej spravijo na kolena, ampak s preprosto željo, da z otrokom zdržimo v tej stiski, ki jo dojenje ta trenutek tako boleče prebuja. To je odličen trening tudi za kasnejše izzive starševstva, ko nam bo težko in se bomo počutili nemočno ob otroku in bomo to morali zdržati.

Dojenje je hranjenje z ljubeznijo. Ne glede na to, kako zlahka se zgodi, kako dolgo traja in koliko izzivov smo na tej poti morali premostiti. Večina mam dojenje doživlja kot eno lepo izkušnjo, ki pa se ni zgodila kar tako. Zato je dragoceno dojenje sprejeti kot nekaj, kar ni enostavno, je pa vredno truda.

Ključne besede: Vzgoja otrok, dojenje