Skrbi so naš inteligenten odziv in so dobrodošle, ker nam omogočajo, da vnaprej rešimo morebitno težavo. Ravno tako je stresni odziv telesa v nevarnostih nujen za preživetje. Ko pa skrbi postanejo neprestana zaskrbljenost in je naše telo večino dneva v stresnem stanju, pa to lahko vodi v močno tesnobo, nefukcionalnost, izčrpanost in fizične ali psihične bolezni.
V nadaljevanju članka o tem, kako so povezani, pa tudi ne, pojmi »skrbi«, »stres« in »tesnoba«.
Skrbi
Skrbi načeloma niso nič slabega, saj so del procesa, ki nam omogoča, da vnaprej premislimo in vizualiziramo možne rešitve za nastali (ali prihodnji) problem. Skrbi so dobre, ker zaradi njih dlje časa razmišljamo isti stvari, o problemu razmislimo iz več zornih kotov in ga potem lažje rešimo. Lahko rečemo, da so skrbi ciklični (ponavljajoče razmišljanje) miselni proces, v katerem možgani skušajo razrešiti nastalo stisko, problem. Tako razmišljanje je pogosto težavno in naporno, ker razmišljamo o prihodnosti ali preteklosti. Vnaprej skušamo predvideti katere situacije bi nas utegnile ogroziti ali nas spraviti v stisko, kar je za nas koristno. Če pogledamo čisto preživetvene situacije: ko prihaja vihar, je smiselno, da že predhodno vemo za ustrezno zavetje, prav tako če me ogrožajo divje zveri. V sedanjem svetu so tovrstni izzivi redki, se pa kljub temu srečujemo s čustveno podobnimi problemi: prihaja zima in s tem mraz – je poskrbljeno za ogrevanje? Naslednji teden imamo predstavitev v javnosti: imamo že prej vse pripravljeno kar potrebujemo (vsebino, tehnično podporo...)? Otroci gredo naslednji mesec prvič samostojno v šolo: po kateri poti bodo šli, da bodo prišli varno tja in nazaj domov? Ko skrbimo, to pravzaprav pomeni, da na problem gledamo iz mnogih zornih kotov.
Kot vidimo je namen skrbi, da vnaprej predvidimo morebitne neugodne situacije in že vnaprej pripravimo ustrezne odzive,ponavadi vsaj deloma na podlagi preteklih podobnih izkušenj. Pozorni moramo biti le na to, da se na skrbi ne navadimo, ker v primeru, da postanejo navada, rušijo razpoloženje in vnašajo nesproščenost.
Psihologi so ugotovili, da se večina neugodnih pričakovanj iz skrbi navadno ne dogodi, kar je tudi osnovni namen možganov ob generiranju skrbi: da se problematični dogodki, situacije, o katerih razmišljamo da bi se lahko zgodile in za njih iščemo rešitev, sploh ne bi zgodile!
Stres
Gledano zgodovinsko je stres povezan z osnovno preživetveno stisko, ali nekoga »pojem«, da preživim, ali pa, bežim, da ne »bom pojeden« . Je fiziološki, psihološki in vedenjski odziv na spremembo, na katero se je potrebno prilagoditi. Škodljiv in nevaren zdravju je, kadar imamo občutek, da zahtevnost prilagoditev presega naše zmožnosti. Ko smo v »potencialno« nevarni situaciji, naše telo reagira z odzivom »boj« ali »beg«. Dihanje postane hitrejše in plitvejše, da se mišicam v kratkem času zagotovi več kisika, srčni utrip se poveča, razširijo se žile in s tem se poveča pretok krvi tako v možgane kot v mišice. Krvne žile in kapilare blizu površine kože se razširijo z namenom, da se telo lažje hladi z znojenjem. Upočasni ali celo zastane prebava. Pri stresu se sprostijo stresni hormoni adrenalin, kortizol in noradrenalin. Telo je s tem pripravljeno na hitro in učinkovito reakcijo ob prepoznani nevarnosti. V času, ko je fizična nevarnost prisotna, je ta mehanizem življenjsko pomemben, v sedanjem načinu življenja pa se ta odziv sproži tudi v primerih, ko nismo življenjsko ogroženi, toda samo situacijo doživljamo kot za nas pomembno, pri čemer v sebi pogosto zatremo to, da bi zbežali ali se borili, kar bi bil naraven odziv za telo, ki ga je mobiliziral stres. Če se ti odzivi pojavljajo pogosto, če je obdobje stresa dolgotrajno in se telo ne uspe umiriti, je to za naše telo škodljivo. Daljša obdobja stresa lahko vodijo v kronično izčrpanost ali bolezen, saj telo ki je stalno v stresu, izloča kortizol in druge hormone, kar slabi imunski sistem in znižuje dejavnost celic, ki uničujejo tujke v organizmu. To lahko vodi v prekomerno izčrpanost, bolezni srca in ožilja, raka, diabetes ter druge bolezni.
Če je stresa toliko, da ga zmoremo obvladovati, je za nas lahko pozitivna izkušnja, saj pomeni, da spremembe lahko doživljamo tudi kot izziv.
Anksioznost
Vsak od nas občasno doživlja anksioznost, ker je to naš normalen odziv na zunanje ali pa tudi notranje procese. Dokler je stopnja anksioznosti za nas obvladljiva in se telo sproti pomirja, nas pri vsakodnevnem delu in funkcioniranju ne moti in gre za del naravnega procesa življenja. Razlika med povprečnimi in vsakodnevnimi skrbmi ter anksiozno motnjo je, da je slednja v veliki meri povezana s katastrofalnimi pričakovanji, medtem ko možgani producirajo skrbi predvsem zato, da bi našli optimalno rešitev za nastalo situacijo.
O anksiozni motnji govorimo, ko skrbi prerastejo v zaskrbljenost, in le-ta v močno zaskrbljenost in je anksioznost ovira v vsakdanjem življenju, da je prisotno izogibanje dogodkom, osebam, delu ali pa ko anksioznosti ni možno več pomiriti in je doživljanje zaskrbljenosti kronično in močno.
Kadar osebe čutijo anksioznost ves čas in ta pogosto nima nekega stvarnega zunanjega razloga, govorimo o generalizirani anksioznosti, ki je lahko blaga in obvladljiva, ali pa močna in izčrpljujoča ter lahko povzroči ali poslabša druge zdravstvene težave, fizične in/ali psihološke. Oseba z močno generalizirano anksiozno motnjo se ne more sprostiti, večino časa občuti napetost in pričakuje najhujše oz. ima katastrofalna pričakovanja.
Anksioznost navadno spremljajo povečan občutek tiščanja v prsih, močan nemir, hitrejše in močnejše bitje srca, potenje, napetost v mišicah, zardevanje, trepetanje, želodčne ali prebavne težave, tresoč glas, tiki, občutek suhosti v ustih, hiperventilacija, slabost, omotica, …
Poleg generalizirane anksiozne motnje, je med anksionimi motnjami pogosta socialna anksiozna motnja (tudi socialna fobija). Gre za anksioznost, ko oseba doživlja izrazit in vztrajen strah pred eno ali več socialnimi situacijami, ki zahtevajo javno nastopanje, v katerih je oseba izpostavljena neznanim ljudem ali njihovi pozornosti. Poznamo različne oblike socialne anksiozne motnje, ki se razlikujejo glede na to, kako močno motnja vpliva na posameznikovo življenje. Pri negeneralizirani obliki je območje strahov ožje oz. so strahovi prisotni v specifičnih situacijah (npr. izogibanje javnemu nastopanju – prisotna močen strah in tesnoba) medtem ko generalizirana oblika motnje posameznika ovira na različnih socialnih področjih in strahovi vključujejo večino socialnih situacij (npr. sestanek v službi, obisk predstave, nakupovalnega centra, zabave, …). Tretja oblika, je osebnostna motnja izogibanja, in se navadno prične že v otroštvu ali mladosti. Vključuje primere socialne zavrtosti, občutja neadekvatnosti in povečana občutljivosti na kritiko.
Socialna fobija ni samo plahost, sramežljivost ali trema, temveč vsebuje intenzivno tesnobo in strah pred osramotitvijo in izpostavljenostjo. Ti posamezniki čutijo strah pred tem, da bi ljudje opazili njihovo nemoč, fizične napake in strah, kar bi jih še dodatno izpostavilo in osramotilo. Tako se bojijo, da bi ljudje opazili njihovo hitro in pretrgano govorjenje, tresenje in pretirano potenje ali zardevanje in bi jih zaradi tega imeli za nesposobne, neumne in šibke. Nekateri se bojijo, da bi v takih situacijah onemeli, izgubili zavest ali kontrolo nad telesnimi potrebami.
Kot vidimo, so skrbi, stres in tesnoba medsebojno zelo povezani pojmi. V grobem lahko rečemo, da se tesnoba/anksioznost od skrbi in stresa razlikuje po intenzivnosti in pa trajanju. Tesnoba je lahko tudi posledica nereguliranega stresa in nefunkcionalno rešenih skrbi, medtem ko je stres naraven fiziološki odziv, saj služi kot kompas v odnosih. Skrbi so naš inteligenten odziv in so dobrodošle, ker nam omogočajo, da vnaprej rešimo morebitno težavo. Ravno tako je stresni odziv telesa v nevarnostih nujen za preživetje. Ko pa skrbi postanejo neprestana zaskrbljenost in je naše telo večino dneva v stresnem stanju, pa to lahko vodi v močno tesnobo, nefukcionalnost, izčrpanost in fizične ali psihične bolezni.
Viri:
American Psychiatric Association. (2000). Diagnostic and statistical manual of mental disorders: DSM-IV-TR. Washington, DC: American Psychiatric Association.
Čampa, B. (2013). Raziskave družinskih dejavnikov pri nastanku in ohranjanju socialne fobije. Kairos - Slovenian Journal of Psychotherapy . 2013, Vol. 7 Issue 1/2, p52-57.
Erzar, T. (2007). Duševne motnje: Psihopatologija v zakonski in družinski terapiji. Celje: Celjska Mohorjeva družba.
Heimberg, R. G., Holt, C. S., Schneier, F. R. in Spitzer, R. L. (1993). The issue of subtypes in the diagnosis of social phobia. Journal of Anxiety Disorders, 7(3).
Stein, M. B. in Kean, Y. M. (2000). Disability and quality of life in social phobia: Epidemiologic findings. The American Journal of Psychiatry, 157(10).
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=23&Itemid=38
https://www.youtube.com/watch?v=KYJdekjiAog