Šrcd

        

Ovenel paradižnik

Po lanski mnogo prepozni akciji sajenja paradižnikov, sva letos vestno sledila setvenem koledarju. Od začetka marca tako na okenski polici občudujem čudež narave, ki se ji reče rast paradižnikov. Še vedno se kdaj zamislim, kako iz enega takega malega semena lahko zraste taka mogočna rastlina. Ja, mi je jasno, da ne sadim sekvoje, ampak vse kar ima osebno noto, je v očeh stvaritelja vedno »naj«. Po mesecu nebogljenega strmenja, sva se odločila, da zadevo malo bolj začiniva. Domači paradižniki torej kot nov projekt podvržen improvizaciji.

Ob lepem aprilskem vremenu sva polovico sadik presadila in postavila na zunanjo teraso. Kljub vztrajnem prigovarjanju stroke in agronomskih modrecev znotraj naše družine, se nama je zdelo, da bodo najini paradižniki vendarle zmogli. Pa niso. Od desetih sadik zunaj gledam sedem posušenih travic in tri korenjake, ki komaj še sledijo svojemu življenjskemu ritmu. Danes nisem želel pisati o paradižnikih. To se je ponudilo kar samo od sebe, ko sem razmišljal o ranljivosti. Moj projekt, moj izraz, odraz moje želje po temu, da spremenim svet na način, ki je blizu meni. In potem kruta zaušnica matere narave. 

AS222

Vsak izmed nas ima svoj projekt. Nekateri bolj nedolžni – kot sajenje paradižnikov, drugi zelo resni; grajenje kariere ali ustvarjanje družine. Ta svet v katerem živimo zna biti zelo krut. Pa ne govorim samo o naši materi naravi, ki ima zagotovo dobre razloge, da je besna. Predvsem govorim o odnosih, ki jih gojimo. Koliko besed izrečemo v dnevu, ki se jih koncem dneva sramujemo? Kolikokrat zaradi lastne stiske mendramo ideje naših bližnji ali pa zaradi nevoščljivosti opravljamo in govorimo kar tako povprek, samo zato, da bi ranili? Ranili druge tako kot smo v premnogih primerih ranjeni sami? Naša hrepenenja, globoke želje in upanja, so kot paradižniki, ki na terasi poganjajo agonijo v upanju, da jih bo nekdo slišal sredi teme - jih objel in obvaroval pred vsem hudim tega sveta.
Včasih si želim, da bi tudi sam imel filter; da bi govoril samo tisto, kar res mislim; da bi se lahko zadržal in našel v sebi moč, da bi lahko prepoznal kdaj sem samo preveč utrujen za pogovor. Morda pričakujem preveč, ker ta svet ni narejen za vzgajanje popolnosti. Popolnost v tem smislu je zmožnost vsakega izmed nas, da prevzame odgovornost za močne besed izrečene v afektu in se zna za njih opravičiti. To je tisto kar gradi stik. Občutek čisto navadne človeškosti, preko katere svetu sporočamo da je normalno bit nepopoln in da so napake sestavni del življenja. Tisto kar nas dela velike pa je način kako se z njimi spopademo.
Želim si, da bi lahko vsak izmed nas zvečer pred spanjem razmisli koliko paradižnikov je pustil čez noč na terasi in potem naj vstane, se sprehodi do terase in jih prinese nazaj na toplo – smo vendarle šele aprila.

Ključne besede: Terapevtski proces