V naslednjih dveh objavah, vam predstavljamo članek dr. Andreje Poljanec, ki je bil objavljen pod okriljem Slovenske fundacije za UNICEF. (Poljanec A. Dojenje - nenadomestljivi dar: psihološki vidiki dojenja. V: Bratanič B (ur.). Spodbujanje in podpora dojenju. Ljubljana: Slovenska fundacija za UNICEF, 2016.)
DOJENJE – NENADOMESTLJIVI DAR Psihološki vidiki dojenja (prvi del)
viš. pred. dr. Andreja Poljanec, univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije
Študijsko-raziskovalni center za družino, Dvor 12, 1210 Ljubljana-Šentvid
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
POVZETEK
Otrok doživlja sebe le skozi oči matere. Bolj ko je mati lahko ob otroku sproščena, bolj ko lahko zaupa sebi in posledično otroku, bolje je poskrbljeno za otroka. Odnosi so temelj zdravega in polnega razvoja otroka, pri čemer je dojenje najbolj naraven izziv, kako to polnost začeti živeti takoj po rojstvu. Ob dojenju najmočneje začutimo otroka, prav tako pa najmočneje začutimo tudi lastno stisko. Bolj ko uspemo odrasli začutiti svojo nemoč, potrebe, strahove in hrepenenja, več senzitivnosti bomo lahko razvijali tudi ob otroku. V primerih, ko je stresa ob novorojenčku preveč, da bi ga zmogle matere umiriti same, nam pripada sočutje od zunaj; osebje in sorodniki, ob katerih se bomo lahko počutile sprejete in prepoznane, saj se bomo le ob sočutju lahko umirile in polno nadaljevale izziv življenja z otrokom. Bolj ko uspemo pomiriti matere, bolje posredno poskrbimo za otroka. Dokazano je, da dojeni otroci tudi kasneje v življenju laže prenašajo stres ter imajo manj vedenjskih in čustvenih težav od nedojenih otrok. Dojenje je naš dar. Izkoristimo ga v prid sebi in svojemu otroku.
UVOD
Ni otroka brez matere.
Osnova, ki se je moramo zavedati pri delu z mamicami in novorojenčki, je, da otroka brez matere ni; kar pomeni, da otrok doživlja sebe le skozi oči matere (23), čeprav ima tudi novorojenček že ob rojstvu edinstveno osebnost, ki pa se je še ne zaveda. Od trenutka rojstva vplivata drug na drugega; navade staršev, njihovi nezavedni občutki, želje, hrepenenja imajo velik vpliv na to, kaj se bo ob njih o življenju naučil in kako se bo odzival na zunanji svet (19, 3). Odnos med otrokom in starši se izgrajuje iz dobrih in slabih dogodkov, kar je naravno. Vendar pa bolj ko se starši svojih občutkov in dejanj zavedamo, hitreje in pogosteje se bomo lahko ob spodrsljajih z otrokom ponovno povezali. Ob tem bo otrok razvijal občutek varnosti v svetu. Popravljanje napak in iskanje stika z otrokom je ključno za razvoj zavedanja, da je ljubljen (22, 2, 20). Pomemben prostor za razvoj omenjenih občutkov je dojenje – naravni prostor nežnosti, varnosti, pripadnosti in prepoznavnosti. Vse to so temelji za zdrav in poln razvoj (17).
Dojenje – prostor za občutek razvoja ljubljenosti.
Materino mleko v prvih dneh po rojstvu vsebuje visoko stopnjo endorfinov, ki novorojenčku pomagajo pri prilagajanju na zunanji svet. V primeru hranjenja s formulo, so njihova telesa prikrajšana za to »naravno pomirjevalo« in zato pod večjim stresom. Energija se tako v telesu težje usmerja v rast in razvoj možganov (9). Prav tako je tudi mati deležna drugačnega fiziološkega procesa, če doji. Preplavljena je s hormoni, ki spodbujajo povezanost in zadovoljstvo. Posebno vlogo odigrata oksitocin in prolaktin, saj ji kljub utrujenosti in šoku ob novostih, pomagata biti sproščena in močno povezana z novorojenčkom. Spodbujata željo po negovanju, kar pripomore k polnemu kognitivnemu in čustvenemu razvoju dojenčka, pa tudi matere (9, 10). Narava hormonov namreč spodbuja logiko v smeri: »Bolj ko je zadovoljna mati, bolj je zadovoljen otrok.« Čeprav količina fizične bližine sama po sebi ni neposredno povezana z dojenjem (dejstvo, da je mati veliko v fizičnem stiku z otrokom, še ne zagotavlja, da bo mati otroka tudi dojila), pa pogosteje velja v obratni smeri – matere, ki otroka dojijo, otroka tudi več pestujejo, ga več gledajo, imajo z njim veliko kožnega kontakta, kar spodbuja otrokovo možgansko rast (9).
Občutek lakote je za otroka stresen. Ko se mati odzove na njegovo lakoto, s tem odgovori na njegov stres in v otroku pusti sporočilo, da opazi njegovo stisko in mu jo bo pomagala umirit. Ob dojenju se v dojenčku tako prek občutka socialne podpore in odziva na njegov trenutni stres sprošča oksitocin (13). Prav tako se oksitocin sprošča v materi in se prek mleka prenaša v otroka. To oba pomirja, otroku daje občutek vrednosti, materi pa pomaga pri občutku sproščenosti ter povezanosti z otrokom (12). Občutek je podoben zaljubljenosti. V materi spodbuja veselje ob negi otroka, kar je ključni dejavnik za poln kognitivni in čustveni razvoj. Veselje je namreč temeljna sestavina razvoja varne navezanosti (19). To materi omogoča, da je lahko z otrokom bolj nežna, rahločutna in ljubeča (10). Prav tako ji pomaga pri premagovanju bolečine in utrujenosti. Med sproščenim telesnim stikom s starši se v otroku neprenehoma vzdržuje primerna stopnja oksitocina, ki blaži učinke stresa, to pa se v obliki varne navezanosti odraža še pri mladostnikih in odraslih (10).
Med dojenjem se razvijajo tako otrokovi kot materini možgani, ki jih aktivira dojenčkov vonj, pogled, glasovi … vse to pa pripomore k vedno bolj poglobljeni uglašenosti na otrokove potrebe (7). Otroci, ki so bili dojeni daljši čas, so kot odrasli bolj samostojni in pogosteje varno navezani (10). Varno se navežejo na starše tudi otroci, ki niso bili dojeni po prvem letu. Dojenje ni pogoj za varno navezanost na starše, je pa pri materah pomemben dejavnik navezovanja. Ključna lastnost mater je senzitivnost. Matere, ki dojijo daljše obdobje, izražajo višjo stopnjo senzitivnosti od mater, ki z dojenjem prekinejo že v zgodnjem obdobju (6).
POMOČ MATERI, DA LAHKO ŽIVI NARAVNI DAR
Doječa mati – most iz znanega v neznano.
Plod je v maternici precej zaščiten, kar mu vzbuja občutek varnosti. Ko se po porodu znajde v nemirnem svetu svetlih luči, glasnejših zvokov, novih vonjev, je precej pod stresom. Potrebuje čim bolj primerno nadaljevanje občutka varnosti in zaupanja; počivanje na materinem trebuhu, ki mu prek znanega vonja, toplote, njenega ritma dihanja, bitja srca, podarja prav to. Na nezavedni ravni čuti, da je ljubljen, zaščiten in da so njegove potrebe opažene ter vredne odziva za prilagoditev svetu. Vse to se zarisuje v implicitni spomin (10), ki mu bo v prihodnosti služil kot model pričakovanj vedenja od drugih ljudi (18).
Različnost otrokovih odzivov na svet.
Otroci se rodijo z zelo različnimi osebnostmi. Nekateri lačni po življenju in po vsem, kar jim le-ta ponuja, pripravljeni na raziskovanje in sesanje, takoj ko imajo priložnost. Drugi veliko bolj previdni in manj gotovi, da je življenje zunaj maternice tako enostavno. Spet tretji se borijo za hrano, vendar jih popade panika, če je takoj ne dobijo, medtem ko nekateri veliko bolj lahkotno doživljajo svoje potrebe in se ne vznemirjajo preveč, če niso takoj uslišane … Pogosto se zgodi tudi, da otroci, ki so rojeni nekoliko prej, najprej potrebujejo nekaj dni, da se naspijo in umirijo; kot da ne bi bili zmožni sprejemati vseh informacij iz zunanjega sveta (2). Na nič od tega se starši ne moremo v naprej pripraviti. Šele ko dobimo otroka v roke, lahko začnemo spoznavat svojega otroka in v polnosti razvijat svoje starševstvo. Ne glede na to, kakšnega otroka smo dobili, se lahko znajdemo v stiski, postanemo negotovi in preplavlja nas občutek nemoči. Otroci so za starše vedno izziv. V nas vzbudijo občutke, ki nam do tedaj še niso bili znani ali pa jih nismo doživljali tako intenzivno (17). Sedaj ko smo odgovorni za življenje nebogljenega otročička, nas lahko popade strah, ki nam je bil do sedaj povsem tuj. Lahko se počutimo izrazito nemočne, pa smo bili sicer navajeni imeti vajeti v svojih rokah. Lahko smo celo jezni, ko nas otrok vznemirja, in se zato počutimo krive, češ da bi morali ob otroku čutiti samo lepe stvari ... Življenje v odnosih se pokaže v povsem novi luči. Pokažejo se barve.
Biti naraven v okolju, ki je ne-naravno.
V porodnišnicah je okolje največkrat neznano, zaradi velikega števila porodnic tudi nekoliko brezosebno ali pusto, kar pri mnogih ženskah vzbuja negotovost in nelagodje. Vsaki ženski pa ob porodu in po porodu pripada spoštovanje, prepoznanost v njenih potrebah, željah, naklonjenost, razumevanje in sprejetost, saj prav ta izkušnja obarva izhodišče njenega materinstva. Posebno mesto si zaslužijo prav prvi trenutki po porodu.
Prvi trenutki po rojstvu so za pravkar rojenega otroka in starše čas posebne občutljivosti. Pravimo jim »zlata ura«. Novorojenček je v aktivnem budnem stanju, pripravljen na spoznavanje matere in očeta. Zato je posebej dragoceno, da se ga še golega položi materi na trebuh in prsi, da lahko hkrati raziskuje, sesa in počiva. Za to potrebuje mir, toplino in človeka, ki mu predstavlja varnost, kar lajša porodni pretres (21). Vzpostavlja se močan telesni in čustveni stik. Vsi ti občutki se intenzivno izražajo in nadaljujejo v prvih tednih in mesecih predvsem ob dojenju, dotikanju, ljubkovanju ipd. Gre za globoka čustva ljubezni in predanosti staršev do novorojenčka. To vzdušje lahko poimenujemo vez in jo opredelimo kot edinstven odnos med dvema človekoma, ki je specifičen in ki traja (15).
Novorojenček poišče stik.
Novorojenček se rodi z znanjem in sposobnostjo pristavljanja in sesanja. Potrebuje le stik s kožo-na-kožo takoj po rojstvu. Ann-Marie Widstrom je pri opazovanju novorojenčkov, ki so jih še gole položili na materino kožo, prepoznala tipičen vzorec vedenja, ki otroku pomaga pri iskanju stika in si s tem izboljša možnosti za preživetje (3).
1. »Obporodni« jok, ki se zgodi ob razširitvi pljuč takoj po rojstvu.
2. Sprostitev, ki traja 2 do 3 minute; otrok je tih in miren.
3. Zbujanje, ki ga označuje premikanje glave, odpiranje oči in aktivnost ustnih mišic.
4. Aktivnost kot intenzivnejše odpiranje oči, aktivacija ustnih mišic.
5. Počivanje, ki se pojavlja med naslednjimi fazami in ga pogosto napačno razumemo, češ da je novorojenček obupal nad iskanjem bradavice, zato mu pomagamo in s tem nevede prekinemo zaporedje devetih vzorcev.
6. Plazenje; otrok se potiska in odriva s svojimi stopali, lahko dviga prsni koš in glavo.
7. Spoznavanje, ki traja okoli 20 minut, novorojenček se seznanja z bradavico z ovohavanjem, dotikanjem in neposrednim stikom.
8. Sesanje, pri čemer novorojenček odpre usta, zaobjame bradavico in začne sesati, kar se zgodi približno eno uro po rojstvu.
9. Spanje se pojavi približno 1,5 do 2 uri po rojstvu.