Šrcd

        

Samotni kavboj in Pika Nogavička

Sedim z znancem, ki mi razlaga, kako pomembna je samostojnost. Samostojen človek je trden, ne rabi pomoči in je zares svoboden. Biti samostojen je eden izmed najpomembnejših ciljev v življenju in tak človek je pravi zmagovalec.
Ob njegovih idejah mi prijaha v misli tisti pregovorni samotni kavboj, ki tiho in mrko pride, postreli vse sovražnike ter nemo odjaha v sončni zahod.

Film se tukaj konča in v naših mislih se nam morda kavboj zdi srečen in svoboden.
Dodajmo temu namišljenemu junaku še čustveno komponento: spomnimo se znanca ali sorodnika, ki je 'samostojen', beri: je tih in samozadosten, če že kaj reče je redkobeseden in vedno nekaj sam dela. Bi res želeli biti taki? Ali ni že v bližini takega človeka čutiti žalost, osamljenost in globoko jezo, ki se jo prekriva z neko odejo 'samostojnosti'?
Pomislimo še, v kakšnih razmerah je morda tak samotni kavboj odraščal. Očeta so mu verjetno ubili razbojniki, mama pa je komaj preživljala njega ter nekaj bratov in sester. Od vsega si je najbolj želela, da bi otroci hitro postali samostojni. Moral je odrasti in njegova zgodba je v resnici od rojstva do prej omenjenega sončnega zahoda ena velika žalost in krivica. Junak zmore vse sam, ker mu nič drugega ne preostane.

Še en tak mogočni in samostojni junak je Pika Nogavička, a njeno zgodbo imamo mnogi v spominu kot prijetno in prisrčno. Ko pa se kot odrasli čustveno poglobimo v zgodbo, lahko začutimo, kako žalostna bi morala biti zgodba te deklice, če bi bila resnična. Ta devet (9!) let stara deklica pravzaprav živi sama v ogromni vili. Mama ji je umrla, oče pa pluje po svetu kot kapitan, hčerko obišče za praznike in ji prinese tisto, kar tako mlada deklica prav gotovo najbolj potrebuje – zlatnike. Verjetno ni naključje, da je Astrid Lindgren, avtorica te knjige, morala začasno oddati svojega sina v rejništvo, ker ga ni mogla preživljati. Sina je takrat neprestano obiskovala in ga tudi vzela k sebi, čim je bilo to mogoče - kako hudo je moralo vse to biti zanjo in otroka, je morda skozi odrasle oči čutiti tudi v globini zgodbe o Piki Nogavički.

AS32
Pika prijateljuje s sosedovima otrokoma, vendar jima ni enakovredna v smislu, vsi smo otroci in za nas naj poskrbijo odrasli, temveč ju pogosto ščiti in rešuje pred težavami. To je pokazatelj velike (prevelike) odgovornosti, ki jo deklica čuti, čeprav čustveno za njo še ni čas. Deklica je oblečena v neprimerne in prevelike čevlje in različne nogavice, čemur bi danes verjetno rekli zanemarjenost. Spremljata pa jo tudi dva hišna ljubljenčka: opica in beli konj – morda prav tisti konj, na katerem bo čez nekaj let tudi sama odjahala v sončni zahod.
Glede na njeno premoženje je očitno, da očetu v bistvu niti ni bilo treba več potovati, tako da bi si pri predmetu Empatija in zavedanje otrokovih potreb zaslužil tako veliko nezadostno oceno, da je ne bi mogla dvigniti niti Pika Nogavička.
Pri taki žalosti in osamljenosti namreč ni čudno, da je Pika tudi najmočnejša deklica na svetu, saj če nisi, je edina druga možnost, da od vsega hudega želiš le zaspati in se ne več zbuditi.

Pri obeh omenjenih junakih gre za enako dejstvo: če se mora otrok osamosvojiti oziroma odrasti prekmalu, bo to imelo čustvene posledice. Navidezna moč in samostojnost, v ozadju pa žalost, jeza, strah in osamljenost. Otrok je bi prisiljen, da prehitro doseže krivično mu vsiljene ideale. Otrokova samostojnost in samozadostnost vsekakor ni in nikoli ne bi smela biti tisti 'sveti gral', ki naj bi ga otrok dosegel in s tem čim prej zaključil otroštvo. Tak človek bo osamljeno taval, ali pa si poiskal neprimerno družbo, saj ni imel možnosti, da bi sledil naravnemu razvoju ter ob tem razvil občutek za varne in trdne odnose.

Kljub temu, da je znanost že dokazala, da se samostojnost pri otrocih razvije sama, ker je samoiniciativnost vgrajena v vsakega človeka, se nekatere starše še vedno preveč obremenjuje s tem, kdaj bo otrok samostojen in kako hitro mora doseči določene mejnike razvoja - pri spanju, prehranjevanju, uporabi stranišča ... To pa ni krivično le za otroka temveč tudi za starše, saj se jih straši, češ, da se bodo otroci drugače razvadili in ne bodo zmagovalci, ki se jih tako rado opeva.

Cilj otroštva pa je v resnici to, da so otroci varno odvisni od staršev in njihove ljubezni. Le tako se lahko razvijejo v osebe, ki ne bodo le mrko odjahale v sončni zahod v novo nevarnost in nesigurnost oziroma le v nove zmage in dosežke. Zato se dragi starši pomirite in si oddahnite. Ne želite si vzgojiti samostojnega otroka, ampak otroka, ki bo znal povedati kaj si želi, kdaj in kako ter bo pri tem vedel, da je lahko slišan v svojih potrebah. Če bodo otroci slišani s strani staršev, bodo kot odrasli vedeli, da se v odnosih, kjer ni prostora za njihove potrebe in mnenja, ne splača vztrajati in verjetno nikoli ne bodo živeli v nasilnih ali zlorabljajočih odnosih. Tako bodo srečo lahko iskali na vseh možnih področjih življenja in ne le na področju zmagovanja ali premagovanja strahu.

Če se za konec vrnemo še k mojemu znancu, zagovorniku samostojnosti. Priznal je, da ima tudi on izkušnje, da se lahko v skupini naredi več, hitreje in boljše. Da samostojnost ni prijetna ali pa sploh mogoča, če si otrok, bolan ali žalosten ter da povezovanje in soodvisnost med ljudmi obstaja že odkar obstaja človek sam.

Seveda, samostojnost je pomembna kvaliteta, saj ti dovoljuje, da živiš po svojih načelih in vrednotah, ni pa cilj ali edina prava odlika odraslega človeka. Zares samostojni so tisti, ki so si sposobni poiskati pravo družbo, pomoč in podporo.

Ključne besede: Vzgoja otrok