Ljubezen je nekaj naravnega in lepega, nekaj, kar nam pripada od rojstva dalje in je stalnica, saj nas spremlja vse življenje. Vendar ljubezen sama po sebi ne obstaja. O ljubezni govorimo, ko imamo ob sebi človeka. Ljubezen se rodi, ko smo v iskrenem odnosu. Bolj, ko smo si z nekom blizu, mu zaupamo, se ga veselimo, večja je ljubezen. Več, ko jo dajemo, več je dobimo nazaj.
Leto se končuje. Konec vedno pomeni tudi rojstvo novega. Veselimo se torej konca, ker vemo, da nas čaka nekaj svežega, še nepoznanega. Namen nečesa, kar se končuje je tudi, da se človek poglobi v samega sebe. Ob koncu leta lahko prepoznamo, kakšno leto je bilo, kaj je prineslo ali odneslo ter v kakšne odnose smo vstopali. O svojih notranjih občutkih lahko najdemo tudi take, ki so popolnoma novi, izvemo nekaj, kar o sebi še nismo vedeli in prepoznali. Iz tega se rodi tudi sočutje in čista ljubezen do sebe, kar je poglavitno za vse ostale odnose, ki jih živimo. Če torej ne moremo ljubiti samih sebe, bomo težko ljubili druge. Le ob globokem stiku s sabo in v iskrenih medsebojnih odnosih, je tudi ljubezen pristna. Take ljubezni se lahko vedno znova veselimo pri sebi in pri drugih.
Pa vendar vedno ni tako, da bi se to hrepenenje lahko udejanilo. Včasih se zgoraj napisane vrstice slišijo kar nekoliko iluzorno. V težkih časih in ob hudih stiskah je res težko čutiti ljubezen. Takrat je dobro, da se ustavimo in začutimo. Najdragocenejše je, da se občutkov ne ustrašimo, ampak verjamemo, da je na svetu nekdo, s katerim jih lahko delimo in mu povemo, da nam ni lahko. To je rojstvo ljubezni.
Verjemimo v božjo modrost in ljubezen, ki nas vedno pelje tja, kjer je za nas dobro. To ljubezen lahko delimo in jo prenašamo na ljudi, s katerimi prihajamo vsakodnevno v stik. Kajti ljubezen je namenjena vsakomur. Edini pogoj, ki ga ljubezen zahteva, je ODNOS. Živeti za odnose je naš blagor, ki ga še naprej želimo deliti z vsemi, ki prihajajo z nami v stik.
S hvaležnostjo delimo ljubezen.
Vesele praznike in uspešno novo leto!