Najpomembnejši prostor človeškega razvoja je družina, v prvi vrsti odnos med staršema, ter odnosi med otroki in starši. Družina je, ne glede na njeno konkretno podobo, najkompleksnejši in edinstveni prostor, v katerem nastaja in se razvija človeška psihična struktura. Posameznika najgloblje zarisuje od znotraj. Družina ima neizogiben vpliv na razvoj posameznikove strukture je, četudi je ta nepopolna, razbolena, patološka in celo nefunkcionalna.
Člani družine so si na enkraten način podobni, so si blizu in obenem oddaljeni in na podlagi teh dinamik soustvarjajo medosebni psihični prostor družinskega sistema, ki postane osnovni model vsem poznejšim bližnjim odnosom. V družini je posameznik zaznamovan s svojo identiteto, karakterjem, obenem pa so v njej vsi medsebojno organsko krvno povezani. Posameznike povezuje tudi skupno čustveno vzdušje, ki ga medsebojno ustvarjajo.
»Odnos, ki vzpostavi družino, je zakonski odnos (Kompan Erzar 2003).« Zdravo družino poganja najprej brezpogojna odločitev za skupno rast ter očiščenje tiste zveze, ki je njen temelj, se pravi zveze med moškim in žensko, tudi če to očiščenje pomeni, da se med njima prekine lažni odnos, v katerem sta čustveno odvisna drug od drugega. Taka družina zmore spremljati rast otrok in razcvet njihovih razvojnih potencialov.
Spremembe v družini so stalne in nujne. Zdrav razvoj družine zahteva stalne spremembe vseh odnosov med posamezniki, med staršema in znotraj posameznika, če naj sledi svojemu razvoju. Prepričanja zrelih in ljubečih staršev upoštevajo čustva in potrebe vseh družinskih članov. Otrokom nudijo trdno osnovo za razvoj in poznejšo samostojnost. Zreli starši so, denimo, prepričani, da ima otrok pravico do svojega mnenja, da ga ne smejo namerno prizadeti ali da mora imeti možnost, da se uči na napakah. Zdrave družine spodbujajo individualnost, osebno odgovornost in samostojnost. Otroke opogumljajo k razvijanju občutkov lastne vrednosti in samospoštovanja. V zdravih družinah posamezni člani zmorejo in znajo svobodno izražati svoja čutenja, in sicer tako pozitivna kot negativna. V zdravih družinah se izražanje topline in nežnih čutenj še na prav poseben način spodbuja, saj je to bistveno tako za rast partnerskega odnosa kakor tudi odnosa med starši in otroki, pa tudi odnosov med otroki, to je med brati in sestrami.
V družini je lahko prostor za zdrav čustveni razvoj otrok le ob starših, ki razvijejo sočutje do sebe. Ne glede na to, kako pozorni so starši do otrok, bo njihov razvoj odvisen od odnosa, ki ga ima vsak izmed staršev do samega sebe. Tako lahko sklepamo, da je pogoj za sočutne odnose in razvoj zdrave družine najprej spoštljiv odnos do sebe. Tega sočutja s samim seboj, z otrokom v sebi pa se posameznik lahko nauči samo v iskrenem in pristnem odnosu z drugim odraslim človekom, v intimnem odnosu.