Ko otroci vstopijo v šolo je pred njim vsaj devet let učenja. Ob vstopu v šolo so otroci še vedno zvedavi, radovedni in vedoželjni. To starše in učitelje včasih bega, saj pričakujejo, da se morajo otroci z vstopom v šolo umiriti in postati resnejši. Pogosto namreč slišim stavek: Zdaj si v šoli in ne več v vrtcu. To je res, a to radovednost in zvedavost je treba ravno sedaj spodbujati, drugače se bo tudi navdušenje nad učenjem kmalu izgubilo.
Vsak otrok si zasluži dobiti občutek, da je sproščen in da lahko vpraša o vsem kar želi, kar ga zanima in da lahko prosi za pomoč takrat, ko česa ne razume in ne zna.
Vsak otrok si zasluži dobiti občutek, da je sproščen in da lahko vpraša o vsem kar želi, kar ga zanima in da lahko prosi za pomoč takrat, ko česa ne razume in ne zna.
Kot učiteljica vedno znova ugotavljam, kako velike so razlike med otroki v motivaciji do učenja, pisanja nalog, odnosa do šole in do dodatnih zadolžitev, ki jih zahteva šola. Eni so za učno delo zelo motivirani. Med poukom pogosto sodelujejo, z veseljem delajo domače naloge in z malimi spodbudami delajo brez težav tudi dodatne naloge. Pri drugih pa je potrebno več zunanje motivacije, ki je delno zagotavljamo učitelji, a najpomembnejšo vlogo imajo tukaj vsekakor starši.
Razumljivo je, da se starši pogosto znajdejo v precepu ali naj otroku pomagajo pri domačih nalogah, pripravah na govorne nastope, pisanju spisov, obnov,… naj sedijo ob njem in ga spodbujajo ali naj ga pustijo, da dela sam in tako postane samostojen. Žal univerzalnega recepta za to ni in ga je potrebno iskati ob vsakem otroku posebej.
Starši otrok, ki potrebujejo več motivacije za delanje nalog, se pogosto bojijo, da se bodo otroci navadili pomoči in bo potrebno vedno sedeti ob njih. Ti otroci namreč že tako potrebujejo v šoli in doma veliko spodbud – jim je pametno dati še več podpore?
To pa ne pomeni, da so ti otroci učno manj sposobni in da naj kar pričakujemo, da bodo morda imeli celo slabše ocene. Ponavadi gre za to, da potrebujejo občutek, da so videni in sprejeti s strani odrasle osebe (staršev ali učiteljev), da jim ta oseba pokaže, kako naj se učijo, se organizirajo in da dobijo dovolj pozitivnih spodbud, da bodo lahko sčasoma zaupali sebi in postali samostojni, ko se bo to od njih pričakovalo in bodo zato dovolj zreli. Tako ste lahko mirni ob tem, ko vaš otrok morda potrebuje več pomoči in podpore kot drugi.
Kako pa lahko otrokom pomagate, da bodo hitreje napredovali?
Otroke naučite kako se učiti
Otrokom, ki imajo težave pri organiziranju časa, je potrebno pomagati, da s pomočjo odraslega naredijo urnik. Kdaj bo pisal domačo nalogo, kdaj se bo učil in kdaj se bo igral. To je okvir v katerem se bo otrok počutil varnega, hkrati pa se bo sočasno učil, da dobro organiziran čas lahko privede tudi do več igre in zabave.
Če je le možno, naj bi tako otrok vsak dan ob istem času pisal domačo nalogo. Seveda pa pri tem ne moremo biti preveč togi – kar pomeni, da ob izjemah otroku pomagamo, da skupaj najdemo drug primeren čas. Pomembno je, da znamo biti v stiku z otrokom, da zaznamo, kdaj ima preveč in potrebuje odmor oziroma drugačno spodbudo ali sprostitev.
Pomoč - da ali ne?
Starši otrok, ki potrebujejo več motivacije za delanje nalog, se pogosto bojijo, da se bodo otroci navadili pomoči in bo potrebno vedno sedeti ob njih. Ti otroci namreč že tako potrebujejo v šoli in doma veliko spodbud – jim je pametno dati še več podpore?
To pa ne pomeni, da so ti otroci učno manj sposobni in da naj kar pričakujemo, da bodo morda imeli celo slabše ocene. Ponavadi gre za to, da potrebujejo občutek, da so videni in sprejeti s strani odrasle osebe (staršev ali učiteljev), da jim ta oseba pokaže, kako naj se učijo, se organizirajo in da dobijo dovolj pozitivnih spodbud, da bodo lahko sčasoma zaupali sebi in postali samostojni, ko se bo to od njih pričakovalo in bodo zato dovolj zreli. Tako ste lahko mirni ob tem, ko vaš otrok morda potrebuje več pomoči in podpore kot drugi.
Kako pa lahko otrokom pomagate, da bodo hitreje napredovali?
Otroke naučite kako se učiti
Otrokom, ki imajo težave pri organiziranju časa, je potrebno pomagati, da s pomočjo odraslega naredijo urnik. Kdaj bo pisal domačo nalogo, kdaj se bo učil in kdaj se bo igral. To je okvir v katerem se bo otrok počutil varnega, hkrati pa se bo sočasno učil, da dobro organiziran čas lahko privede tudi do več igre in zabave.
Če je le možno, naj bi tako otrok vsak dan ob istem času pisal domačo nalogo. Seveda pa pri tem ne moremo biti preveč togi – kar pomeni, da ob izjemah otroku pomagamo, da skupaj najdemo drug primeren čas. Pomembno je, da znamo biti v stiku z otrokom, da zaznamo, kdaj ima preveč in potrebuje odmor oziroma drugačno spodbudo ali sprostitev.
Pomoč - da ali ne?
Vsak potrebuje pomoč, tako odrasel kot otrok.
Ko ima otrok zahtevnejše naloge, mu pomagajte. Usedite se zraven njega in skupaj iščita rešitve. Kot primer vzemimo domačo nalogo, ko se otrok pripravlja na govorni nastop. Otroci v prvi triadi potrebujejo veliko sodelovanja s strani staršev, ato ne pomeni, da mu vi napišete govorni nastop on pa se to nauči na pamet. Skupaj lahko razmišljata o temi, ki je določena, napišeta miselni vzorec, potem pa mu to pomagate oblikovati v smiselno pripoved oziroma zgodbo. Tako bo otrok imel občutek, da je del tega procesa, učil se bo strategij za pripravo govornega nastopa, hkrati pa bo dobil tudi občutek, da sme prositi za pomoč in da mu je pomoč tudi na voljo.
Odnos do pisanja nalog
»Ne bom naredil domače naloge… nočem sodelovati pri Bralni znački…. ne bom sodeloval na tekmovanjih iz matematike, slovenščine…«
Otroci se pogosto uprejo dodatnim nalogam ali pa nočejo delati nalog, kjer je potrebno vložiti več truda. Tukaj se vedno zastavlja vprašanje: Do katere mere je vredno otroka še vzpodbujati in kdaj je bolje, da otroku popustimo?
Ko ima otrok zahtevnejše naloge, mu pomagajte. Usedite se zraven njega in skupaj iščita rešitve. Kot primer vzemimo domačo nalogo, ko se otrok pripravlja na govorni nastop. Otroci v prvi triadi potrebujejo veliko sodelovanja s strani staršev, ato ne pomeni, da mu vi napišete govorni nastop on pa se to nauči na pamet. Skupaj lahko razmišljata o temi, ki je določena, napišeta miselni vzorec, potem pa mu to pomagate oblikovati v smiselno pripoved oziroma zgodbo. Tako bo otrok imel občutek, da je del tega procesa, učil se bo strategij za pripravo govornega nastopa, hkrati pa bo dobil tudi občutek, da sme prositi za pomoč in da mu je pomoč tudi na voljo.
Odnos do pisanja nalog
»Ne bom naredil domače naloge… nočem sodelovati pri Bralni znački…. ne bom sodeloval na tekmovanjih iz matematike, slovenščine…«
Otroci se pogosto uprejo dodatnim nalogam ali pa nočejo delati nalog, kjer je potrebno vložiti več truda. Tukaj se vedno zastavlja vprašanje: Do katere mere je vredno otroka še vzpodbujati in kdaj je bolje, da otroku popustimo?
Če otrok nečesa res noče in ni obvezno, potem se je dobro z otrokom pogovoriti o morebitnih strahovih pred novim izzivom in o tem zakaj noče sodelovati pri dodatnih aktivnostih. V težki trenutkih, pa se lahko tudi starši vprašamo, kakšen odnos imamo do učenja, raziskovanja in sodelovanja v novih in neznanih področjih. Pogosto se zgodi na primer, da mama, ki je imela strah pred tekmovanji in se je temu sama izogibala kot otrok, težko v to »prepriča« svojega otroka. Se pa zgodi, da s pogovorom in sočutjem to doseže oče, ki teh strahov ni imel in lahko sina ali hči bolje razume in motivira.
Zato je zelo koristno, če si kot starši vzamemo čas in razmislimo o tem, kako je bilo, ko smo sami hodili v šolo. S kakšnimi strahovi in neprijetnostmi smo se soočili, kaj vas nas bremenilo in kaj spodbujalo? Ali nas je v teh stiskah kdo razumel, začutil? Ali smo morali stiske reševati sami ali jih celo zanikati? Ko si priznamo svoje občutke, morebitne strahove in krivice, ki so se nam zgodile, lažje razumemo in začutimo sebe ter otroka. Šele ko smo v stiku z lastnimi in otrokovimi občutki, mu pomagamo na pravi način. Starši smo tisti, ki to zmoremo, kljub temu, da ni vedno lahko. :)
Zato je zelo koristno, če si kot starši vzamemo čas in razmislimo o tem, kako je bilo, ko smo sami hodili v šolo. S kakšnimi strahovi in neprijetnostmi smo se soočili, kaj vas nas bremenilo in kaj spodbujalo? Ali nas je v teh stiskah kdo razumel, začutil? Ali smo morali stiske reševati sami ali jih celo zanikati? Ko si priznamo svoje občutke, morebitne strahove in krivice, ki so se nam zgodile, lažje razumemo in začutimo sebe ter otroka. Šele ko smo v stiku z lastnimi in otrokovimi občutki, mu pomagamo na pravi način. Starši smo tisti, ki to zmoremo, kljub temu, da ni vedno lahko. :)