Statistika pravi, da slovenska dekleta in ženske vsako leto naredijo več tisoč umetnih prekinitev nosečnosti. Pri tem ne moremo govoriti o “tipični” ženski ali o “tipičnem” splavu: različne so starosti, različna so življenjska obdobja in tudi sami razlogi za splav.
Nosečnost pogosto ni bila načrtovana. Ko ženska ugotovi, da v njej raste novo življenje, jo preplavi silen strah. Morda pri sebi čuti, da je za nosečnost premlada ali prestara, morda partner ni pravi, čas ni pravi, okoliščine niso prave. Ogroženo je urejeno življenje, ogroženi so odnosi, služba, šola. Strah je pogosto povezan tudi z osamljenostjo. Če ženska nima globokega in varnega odnosa s partnerjem, se boji, da bo kot nosečnica zanj nesprejemljiva. Takrat, ko bi najbolj potrebovala, da bo nekdo poskrbel zanjo, bo ostala sama: »Če bom otroka obdržala, me nihče ne bo razumel, vsi me bodo zapustili, vse se bo spremenilo, izgubila bom službo, uničila si bom življenje.«
Nosečnost se po spočetju odvija sama od sebe, otrok raste, trebuh raste, hormoni divjajo, nosečnica pa lahko vse skupaj le opazuje. Ta nemoč v kombinaciji s prej opisanim strahom prebuja obupno potrebo po tem, da bi dobila nazaj nadzor nad svojim telesom in življenjem - splav je videti kot edino orodje, s katerim lahko to doseže. Kot klik na vsemogočni gumb Undo (Razveljavi) v računalniških programih in spet bo vse tako, kot je bilo še pred nekaj dnevi. Kot da se ni nič zgodilo: »Stiska se bo končala, strah ne bo več potreben, vsi me bodo imeli radi kot dosedaj, življenje bo spet lepo in predvidljivo.«
Tehnično gledano bi lahko rekli, da splav poznamo in razumemo. Koliko pa se ukvarjamo z doživljanjem in čutenji, ki jih ženska doživlja po umetni prekinitvi nosečnosti? O tem se skoraj ne govori, celo v psihološki literaturi je ta tema redka. Ker je ozadje vsakega splava drugačno, družinsko ozadje je različno, različen je odnos ženske do nosečnosti in materinstva, so tudi psihološke posledice splava nekoliko različne. Pogosta so ambivalentna občutja, ko se krivda in obžalovanje izmenjujeta z racionalnim utemeljevanjem in upravičevanjem svojega dejanja.
Razlogi, ki jih ženske in dekleta navajajo - in so načeloma objektivni - so najpogosteje: nisem pripravljena skrbeti za (še enega) otroka, finančno ne bi zmogla, ne morem zaradi odgovornosti do drugih – moža, otrok, staršev; nisem poročena in nočem biti samohranilka, težave v odnosu s partnerjem bi otrok še poslabšal, sem premlada za otroka … Dejansko pa je za temi razlogi strah, cela paleta različnih strahov: strah, da bom postala neprimerna za svojo okolico, da me bo partner zavračal, da ne bom mogla poskrbeti za svoje in otrokovo materialno stanje, da bom osamljena, da bo vse lepo v mojem življenju izginilo ...
Kljub vsemu pa je splav za vsako žensko težka izkušnja in izguba. Gre za smrt njenega otroka. Pogosto se ženske poglabljajo v občutke krivde s katerimi je zelo naporno živeti, ker je bila tukaj do neke mere vključena tudi njihova lastna volja. Dejanje je v nasprotju z materinskim nagonom, ki je položen v žensko naravo. Hormoni so poskrbeli, da so se že začeli razvijati zametki navezanosti med materjo in otrokom. Kljub težki racionalizaciji in zanikanju se odvija neko žalovanje, ki ga ženska ne sme izraziti niti sama sebi. Žalovanje je pristno, a okolica ga ne prizna, saj bodisi ne ve za splav ali pa ga odobrava in v njem niti ne vidi izgube.
Glede na raziskave okrog 60 odstotkov deklet po splavu doživlja močne občutke krivde do sebe ali do drugih, največkrat do partnerja ali staršev. Čutijo izgubo in praznino, pa tudi protislovni čutenji: obžalovanje in obenem olajšanje bremena, ki bi ga prinesla nosečnost. Pogosto je razumsko utemeljevanje – sama sebe prepričuje, da ni mogla storiti drugače. Za nosečnost ne čuti odgovornosti in svojo vlogo pasivizira:“Joj, kaj se mi je zgodilo”, saj hrepeni po tem, da bi dobila oporo v partnerju ali starših, ki se po splavu čustveno umaknejo, kot da ni bilo nič. Ona pa ostane sama z bolečo čustveno vsebino, ki jo je naporno predelovati, a tudi težko potlačiti v podzavest in pozabiti.
Opisana čutenja se kasneje sicer pogosto preoblikujejo: občutka krivde in izgube otopita in ju zamenjajo druga čutenja, ki na videz niso več povezana s splavom, najpogosteje gre za različna negativna čutenja proti sami sebi in zlasti svojemu telesu. Načet je občutek lastne vrednosti, lahko se pojavijo ponavljajoče sanje ali nočne more, pri dijakinjah ali študentkah so pogoste učne težave in odsotnost motivacije za študij. V partnerski zvezi lahko nastopijo težave v spolnosti ali v samem partnerskem odnosu. Pojavlja se tudi samokaznovalno in samodestruktivno vedenje, tudi kot varanje, menjavanje partnerjev in tvegana spolnost. Pogosteje pa se začne kaznovanje telesa s stradanjem ali prenajedanjem, ki lahko napredujeta v motnjo hranjenja; zloraba alkohola ali drog; pretirano (“obsedeno”) ukvarjanje s športom, celo samomor ali poskus samomora. Še kasneje, po več letih nastopi čustvena zamrznjenost, zanikanje in hlad – ženska izgubi značilno žensko mehkobo in toplino. Ali pa jo še po letih pretresata silno obžalovanje in krivda, ki ju sama ne zmore predelati in ovrednotiti.
Terapevti opažamo te spremembe čutenj pri naših klientkah: shujšana gimnazijka, ki so jo starši pripeljali zaradi slabih ocen, ona pa jim ni povedala za splav; prijetna 30-letnica, ki še zdaj obžaluje splav iz študijskih let, obenem pa kljub želji po družini ne zna vstopiti v zrel odnos; hladna mlajša upokojenka, ki svoje številne splave opisuje kot nesrečne slučaje in ne vidi v tem nič slabega.
Posledice splava, čeprav je ta morda v trenutku odločitve videti kot idealna rešitev, so globoke in neizbežne. Ženske imajo pri odločitvi le malo časa in slabo oporo v partnerju ali starših, mladostnice staršem nosečnost zaradi strahu ali sramu tudi zamolčijo. Vendar kasneje, ko splav obžalujejo, ni poti nazaj, življenja se ne da obuditi, lahko ga le izžalujejo ter sebi in drugim dejanje odpustijo.
Močna opora in varnost so za mlado dekle starši, ki ji pomagajo pri odločitvi za odgovorno spolnost kot tudi pri žalovanju ter pri sposobnosti oprostiti sami sebi. V ZDA je bila leta 2011 opravljena obsežna raziskava, ki je zajela večje število mladoletnih mamic. Dekleta so povedala, da jim je bilo najtežje od vsega novico o nosečnosti sporočiti svoji mami. Vendar je kar 80 odstotkov deklet napačno predvidelo materino reakcijo: mame so bile v resnici veliko bolj sočutne, razumevajoče in odprte za novo življenje, kot so dekleta pričakovala. Zanimivo je dejstvo, da dekleta tudi kasneje niso obžalovala odločitve za otroka, čeprav je v skladu s pričakovanji v njihovo življenje prinesel veliko sprememb in tudi težav.
Pravzaprav bi vsaki ženski, preden se odloči za tako težko in pomembno odločitev, pripadal varen in sočuten odnos - lahko tudi terapevtski pogovor - o vseh vidikih in posledicah splava in poroda, kjer bi lahko začutila sebe in otroka, se umirila in sprejela odločitev brez pritiska strahu in nesprejetosti.
Zavedati se je potrebno, da je umetni splav čustveno zelo kompleksen in težek dogodek, ki potrebuje čustveni proces žalovanja in odpuščanja. Do tega je težko priti sam, brez varnega in sočutnega odnosa. Izkušen, sočuten terapevt lahko ženski, ki se bori s krivdo in obžalovanjem, pomaga začutiti in ovrednotiti globino njene izgube, da lahko zaključi nedokončani proces žalovanja. Samodestruktivni mladostnici lahko pomaga splezati iz zanikanja, omogoči razumeti svojo ambivalentnost in ji pomaga ponovno obuditi občutek lastne vrednosti. Ko bo ženska sprejela svojo žensko senzitivnost, ki ji v obdobju nezaključenega žalovanja zbuja tesnobo in težka čutenja ter jo uporabila za dobro v svojem vsakdanjem življenju in v svojih vsakdanjih odnosih, bo lahko počasi tudi sama sebi odpustila in se ponovno imela rada.