V terapiji pogosto srečujemo pare, ki pridejo s pritožbo, da partner dela nekaj narobe in želijo, da se moteče vedenje spremeni ali vsaj izboljša. Pri tem se tudi prvotni ''krivec'' oglasi s svojimi pritožbami, očitki in zamerami. Hitro se lahko ujamemo v krog obtoževanja in užaljenosti, ki ga terapevti skušamo prekiniti. Predstavljajmo si primer, kjer moški pride iz službe, in ne želi pogovora, rad bi se ''le spočil''. Partnerica pa ga pričakuje, povedala bi mu o svojem dnevu, prav tako pa si želi slišati, kako je dan preživel on, kako mu je uspelo predavanje, pogovor s šefom ali kaj se je dogovoril glede dopusta ... Lahko si predstavljamo zaplete, ki temu sledijo. On redkobeseden, odrezav in nejevoljen, ona prizadeta in z prepričanjem, da se premalo pogovarjata, ter da se počasi oddaljujeta drug od drugega.
Spreminjati drugega bi bilo tako enostavno: on naj se le začne pogovarjati; ona naj ga le pusti pri miru tiste pol ure.
Pogosto mislimo, da je dober odnos in zadovoljno skupno življenje odvisno od iskanja kompromisov.
Kar na prvi pogled zveni dokaj logično. Nemogoče je namreč, da bi dve osebi imeli enaka mnenja in želje. Lahko bi celo rekli, da so kompromisi tako neizbežni, kot davki in smrt. Vendar reduciranje odnosov na posplošene trditve, žal, ne ponuja dovolj. Par, ki dobi tak odziv na svojo stisko, se ne čuti slišanega, ali pa dodatno občuti, da le njima odnos ne uspeva in da se morata še bolj truditi.
Mnogi pari, ki pridejo na partnersko terapijo v naš zavod ŠRCD, se dobro zavedajo pomena kompromisa. Že dolgo se prilagajajo na način, ki je v naši družbi dobro utečen: vedno je nekdo tisti, ki zmaga in prevlada, drugi pa se prilagodi in potrpi. Sploh ne razmišljajo, da bi bilo lahko drugače in se v odnosu nikakor ne počutijo dobro. Takšno prilagajanje lahko hitro pripelje do merjenja moči, do očitkov, kdo se v odnosu pogosteje prilagaja ali celo prikritega maščevanja: ''Naj bo po tvoje, jaz pa bom dokazal/a, da nimaš prav in da bi morala obveljati moja''.
Kako lahko drugače razmislimo o kompromisu in na njega začnemo gledati drugače, kot le o napornem in neizbežnem dejstvu?
Iskanje nečesa več od kompromisov pomeni, da se soočimo z utečenostjo našega lastnega življenja in ga skušamo spremeniti. Vendar to pomeni določeno iskrenost, vztrajnost in trud. Utečene stvari so enostavne in naravne, ker so pogosto avtomatske. Človeški možgani nam namreč življenje lajšajo tako, da določene aktivnosti avtomatizirajo. Vožnja avtomobila, tipkanje in hoja so le nekateri primeri, kjer nam ni potrebno zavestno misliti, saj nam možgani omogočajo, da te aktivnosti izvajamo skoraj brez truda. Miselno moč imamo v tem času lahko zaposleno z razmišljanjem o drugih stvareh. Spreminjanje je tako upor proti avtomatičnem in utečenem obnašanju in reagiranju - kar je nujno potrebno, saj nam utečenost lahko, prav tako kot olajša, tudi zagreni življenje.
Prilagajanje in kompromisi so pogosto še bolj naporni, ker večinoma ne vemo, zakaj se obnašamo in reagiramo na določen način ali želimo določene stvari in zakaj se tako težko ali z lahkoto prilagajamo. Če smo zmožni za to poiskati razloge, se spomniti svojih preteklih odnosov ali prepričanj, ki smo jih dobili od prijateljev, staršev ali medijev in vse to povezati, stvar že postne lažja. Ob tem poskušajmo najti besede in razložiti svoja stališča, vstopiti v stik s sabo in s svojimi občutki, začutiti partnerja in ga skušati razumeti ter se vanj vživeti.
Prav tu nam lahko pomaga terapevt, ki nas skozi spomine na tudi težke trenutke, ki so nas oblikovali, spremlja in stoji ob strani. Ob urejanju spominov in preučevanju samega sebe, iskanju stika s svojimi potrebami in čutenji, se lahko vprašamo, ali je smiselno te stvari ponavljati in imeti enake omejitve ali prepričanja, kot smo se jih nekoč naučili od drugih. Če gre čez enak proces še naš partner, postane iskanje kompromisa popolnoma drugačno. Ne gre namreč več za kompromis, kjer nekdo zmaga in drugi zgubi, temveč vključuje širši pogled in dojemanje nastale situacije in šele tako lahko najdemo pot za iskanje rešitev.
Ko oba partnerja raziščeta sebe in svoja prepričanja, lahko vidita, kje sta. Ne pride več do izjav ''Sprejmi me takšnega, kot sem'', ki dejansko ni nič drugega kot trditev, da se nam ne da spreminjati, rasti in širiti obzorja. Tudi če se ne strinjata, lahko s pomočjo razumevanja sebe in drugega ugotovita, da se strinjata, da se ne strinjata - a se tega tokrat ne ustrašita. S te točke nato ni več težko poiskati rešitev, ki bodo sprejemljive za oba.
Rešitev morata še vedno najti sama, torej res dosežeta "kompromis", ki pa je tokrat drugačen, saj temelji na globljem razumevanju, stiku in povezanosti. Takrat lahko drug drugemu rečeta: ''Sprejmi me takšnega, kot sem in mi pomagaj, da se spremenim in ob tebi postanem najboljša verzija samega sebe.''