Kot smo omenili že v prejšnjem prispevku, ima žalovanje pri samomoru določene posebnosti - lahko je dolgotrajnejše in težje, predvsem zaradi tistega večnega: »Zakaj?«.
Tveganja
Občutek izgube povečuje stigmatiziranost in odzivi okolja, kadar so le-ti nesočutni: »Gotovo je bilo kaj narobe.«, »Kako da niso opazili, ni to čudno?«; so pretirano »sočutni« oziroma pomilovalni: »Uboga družina ...«, »Ali ni že dovolj hudo? Še to ...« ali pa le žalujoči dobijo le vljudnostni molk. Bližnji pogosto nimajo komu zaupati svoja občutja in nimajo pravega sočutnega sogovornika, ki bi znal prisluhniti njihovi žalosti, jo zdržal in razumel. To lahko povzroči zapiranje vase in osamitev. Zmanjša se občutek zaupanja vase in v druge, prav tako se zmanjša stopnja samospoštovanja. Pojavi in poveča se lahko strah pred preveliko »navezanostjo« ali pred vzpostavljanjem odnosov, ki za posameznika s tako izkušnjo niso več varni. Pojavlja se vprašanje: »Kaj če se bo ponovilo?«
Občutek izgube povečuje stigmatiziranost in odzivi okolja, kadar so le-ti nesočutni: »Gotovo je bilo kaj narobe.«, »Kako da niso opazili, ni to čudno?«; so pretirano »sočutni« oziroma pomilovalni: »Uboga družina ...«, »Ali ni že dovolj hudo? Še to ...« ali pa le žalujoči dobijo le vljudnostni molk. Bližnji pogosto nimajo komu zaupati svoja občutja in nimajo pravega sočutnega sogovornika, ki bi znal prisluhniti njihovi žalosti, jo zdržal in razumel. To lahko povzroči zapiranje vase in osamitev. Zmanjša se občutek zaupanja vase in v druge, prav tako se zmanjša stopnja samospoštovanja. Pojavi in poveča se lahko strah pred preveliko »navezanostjo« ali pred vzpostavljanjem odnosov, ki za posameznika s tako izkušnjo niso več varni. Pojavlja se vprašanje: »Kaj če se bo ponovilo?«
To je še izrazitejše pri otrocih, ki se bodo lahko kasneje kot odrasle osebe težje odločali za partnerske odnose oziroma družine. Lahko bodo ali pretirano zaščitniški ali pretirano odvisni, pogosto pa se navežejo na osebe, ki jih bodo čustveno izseljevale ali pa bodo celo sami uporabljali to strategijo. Bližnji osebe, ki je storila samomor, so tudi pogosteje skupina z visokim tveganjem za samomorilnost, kajti samomor postane sprejemljiva rešitev, tudi medgeneracijsko.
Soočanje
Vse opisane posebnosti niso nujno prisotne pri vseh žalujočih, tudi ne nastopajo enako intenzivno, lahko pa se prepletajo in medsebojno pogojujejo. Največkrat jih žalujoči brez zunanje pomoči ne prepoznajo ali pa jih ne znajo ubesediti, lahko jih celo zanikajo.
Kako se bodo bližnji soočili s samomorom, je odvisno od mnogih subjektivnih in objektivnih dejavnikov: kakšna je bila navezanost med člani družine; starost žalujočih; načini reševanja problemov v preteklosti družine; osebnostne lastnosti; odzivi iz okolja in možnosti za strokovno pomoč.
Je strokovna pomoč potrebna?
Vsak žaluje na svoj specifičen in intimen način. Družina ali posameznik lahko znotraj sebe oziroma s pomočjo prijateljev gre skozi proces žalovanja, a žal največkrat ni tako in zato je smiselno, da njeni člani takrat poiščejo strokovno pomoč. En bistvenih pokazateljev zaključevanja žalovanja je, da začenja žalujoči sprejemati dejstvo, da bodo nekatera vprašanja ostala neodgovorjena ali vsaj delno neodgovorjena ter da bo lahko njegovo življenje in življenje družine tudi brez odgovorov teklo dalje.
Pomoč v procesu žalovanja naj bi posamezniku omogočila poiskati njegov individualen način prepoznavanja, izkazovanja in ubesedenja čustev, ki jih doživlja.
Terapevt skuša žalujočemu pomagati prehoditi pot žalovanja ter mu pomaga pri sprejetju izgube in soočenju z njo. Odpre se prostor za vsa čustva, ki spremljajo ta proces, ki so tako lahko naslovljena, prepoznana in ovrednotena.
Predvsem naj bi mu pomagal razumeti in sprejeti, da je odgovornost za samomor izključno na strani tistega, ki je samomor storil. To pomeni odvzeti težo krivde in vreči okostnjaka iz omare. Žalujoči si lahko vzame čas za žalovanje, si dovoli pogrešanje ter kljub temu ohrani lepe spomine in počasi, v okviru zmožnosti, načrtuje življenje brez umrlega.
Vsi se soočamo z izgubami v svojem življenju - ni pomembno kakšnimi - pomembno je le, da si dovolimo žalost in da si dovolimo izjokati bolečino pogrešanja. Pot žalovanja je samo naša in intimna pot, a če na tej poti najdemo besede sočutja, če smo sprejeti v svoji žalosti, jo bomo lažje prehodili. Kje najdemo besede sočutja in sprejetosti ni pomembno, lahko je to pri partnerju, v družini, pri prijateljih, pri predani molitvi Bogu, med neznanci ali pri terapevtu, pomembno je le, da te besede slišimo in začutimo.
Soočanje
Vse opisane posebnosti niso nujno prisotne pri vseh žalujočih, tudi ne nastopajo enako intenzivno, lahko pa se prepletajo in medsebojno pogojujejo. Največkrat jih žalujoči brez zunanje pomoči ne prepoznajo ali pa jih ne znajo ubesediti, lahko jih celo zanikajo.
Kako se bodo bližnji soočili s samomorom, je odvisno od mnogih subjektivnih in objektivnih dejavnikov: kakšna je bila navezanost med člani družine; starost žalujočih; načini reševanja problemov v preteklosti družine; osebnostne lastnosti; odzivi iz okolja in možnosti za strokovno pomoč.
Je strokovna pomoč potrebna?
Vsak žaluje na svoj specifičen in intimen način. Družina ali posameznik lahko znotraj sebe oziroma s pomočjo prijateljev gre skozi proces žalovanja, a žal največkrat ni tako in zato je smiselno, da njeni člani takrat poiščejo strokovno pomoč. En bistvenih pokazateljev zaključevanja žalovanja je, da začenja žalujoči sprejemati dejstvo, da bodo nekatera vprašanja ostala neodgovorjena ali vsaj delno neodgovorjena ter da bo lahko njegovo življenje in življenje družine tudi brez odgovorov teklo dalje.
Pomoč v procesu žalovanja naj bi posamezniku omogočila poiskati njegov individualen način prepoznavanja, izkazovanja in ubesedenja čustev, ki jih doživlja.
Terapevt skuša žalujočemu pomagati prehoditi pot žalovanja ter mu pomaga pri sprejetju izgube in soočenju z njo. Odpre se prostor za vsa čustva, ki spremljajo ta proces, ki so tako lahko naslovljena, prepoznana in ovrednotena.
Predvsem naj bi mu pomagal razumeti in sprejeti, da je odgovornost za samomor izključno na strani tistega, ki je samomor storil. To pomeni odvzeti težo krivde in vreči okostnjaka iz omare. Žalujoči si lahko vzame čas za žalovanje, si dovoli pogrešanje ter kljub temu ohrani lepe spomine in počasi, v okviru zmožnosti, načrtuje življenje brez umrlega.
Vsi se soočamo z izgubami v svojem življenju - ni pomembno kakšnimi - pomembno je le, da si dovolimo žalost in da si dovolimo izjokati bolečino pogrešanja. Pot žalovanja je samo naša in intimna pot, a če na tej poti najdemo besede sočutja, če smo sprejeti v svoji žalosti, jo bomo lažje prehodili. Kje najdemo besede sočutja in sprejetosti ni pomembno, lahko je to pri partnerju, v družini, pri prijateljih, pri predani molitvi Bogu, med neznanci ali pri terapevtu, pomembno je le, da te besede slišimo in začutimo.