Kadar je nek del telesa ranjen vemo, da je dobro, da se čim prej zaceli. Če nastane sprva hrasta, in če se rana celi tako da se ta sčasoma odlušči, kmalu opazimo na mestu mlado zdravo tkivo. Problem pa je, kadar se rana ne zaceli in opazimo okoli nje vnetje. Lahko se zgodi, da je spodaj gnoj. Takrat je dobro, da se gnoj sčisti, saj vemo, da se rana sama od sebe drugače težko zaceli in da bolečina zlepa ne bo popustila. Potrebno je torej odstraniti zgornji sloj, kar zna biti boleče, saj če tako rano oskrbujemo le površinsko, bo učinek takega zdravljenja skromen. Kar je gnojnega je sigurno potrebno očistiti in skrbno negovati, da bi čim prej okrevali. V določenih primerih pa je gnoja toliko, da je treba narediti drenažo, da se rana dlje časa čisti. Tako se rana sčasoma prečisti in pozdravi. Če pustimo gnoj pod površino lahko bolečina vztraja dolgo časa ali pa se zadeva obrne še na slabše. Ob koncu lahko tako ravnanje pripelje do hujših zapletov, ki so težje rešljivi in bolj zakomplicirani.
Oskrbovanje naših notranjih ran se dosti ne razlikuje. Tudi možnosti, kako z njimi ravnati, so slične zgoraj opisanim.
Najslabša varianta ravnanja z našo ranjenostjo in bolečino, ki se je v nas nakopičila je, da se ji izogibamo in jo dostikrat nehote oskrbujemo na nepravilen način. Tako jo skušamo ublažiti oziroma površinsko negovati. Zatekamo se k nadaljevankam, h kavicam, lahkotnejšemu tisku, močni skrbi za zdravo prehrano, lepoto, oblačenje, postanemo prekomerno aktivni športniki, stalno na sprehodih s psom, druženjih s prijatelji ob npr. nogometnih dogodkih, za računalnikom… Z drugimi besedami, izberemo si socialno sprejemljive dejavnosti, ki nas na prvo roko nič ne siromašijo in ki nam dajo občutek, da imamo kontrolo, nas potrjujejo v tem, da imamo voljo in energijo, nam dajejo vtis živosti… Nekateri se zatečejo tudi k socialno manj sprejemljivim, kot je alkohol, pornografija, … Aktivnosti, kot so šport, zdrava prehrana, skrb za higieno in podobno so vsekakor del zdravega življenjskega sloga. Če pa aktivnosti povzročajo, da živimo z manj stika z našo notranjostjo, nas puščajo same po sebi notranje prazne. Naša notranja ranjenost ni postavljena v odnos z nami samimi. Tako bolečina in vsa notranja gniloba nima možnosti po ozdravitvi.
Najslabša varianta ravnanja z našo ranjenostjo in bolečino, ki se je v nas nakopičila je, da se ji izogibamo in jo dostikrat nehote oskrbujemo na nepravilen način. Tako jo skušamo ublažiti oziroma površinsko negovati. Zatekamo se k nadaljevankam, h kavicam, lahkotnejšemu tisku, močni skrbi za zdravo prehrano, lepoto, oblačenje, postanemo prekomerno aktivni športniki, stalno na sprehodih s psom, druženjih s prijatelji ob npr. nogometnih dogodkih, za računalnikom… Z drugimi besedami, izberemo si socialno sprejemljive dejavnosti, ki nas na prvo roko nič ne siromašijo in ki nam dajo občutek, da imamo kontrolo, nas potrjujejo v tem, da imamo voljo in energijo, nam dajejo vtis živosti… Nekateri se zatečejo tudi k socialno manj sprejemljivim, kot je alkohol, pornografija, … Aktivnosti, kot so šport, zdrava prehrana, skrb za higieno in podobno so vsekakor del zdravega življenjskega sloga. Če pa aktivnosti povzročajo, da živimo z manj stika z našo notranjostjo, nas puščajo same po sebi notranje prazne. Naša notranja ranjenost ni postavljena v odnos z nami samimi. Tako bolečina in vsa notranja gniloba nima možnosti po ozdravitvi.
Z nepravilnim negovanjem rane je normalno, da se gnoj lahko še v večji količini nakopiči. Tako se nam zgodi, da je za umik pred bolečino potrebna zmeraj močnejša tableta. Da se bolečini v nas samih izognemo potrebujemo pogostejše zabavne stvari, dogodke in atraktivnosti, ki služijo temu, da o ranjenosti v nas samih ne razmišljamo in jo puščamo pod površjem. Potrebujemo vse več savne, masaž, kozmetičark, ali avtomobilov, športnih aktivnosti, filmov, računalniških igric, ali celo alkohola in drugih drog. Da se nam z bolečino ni treba ukvarjati nam lahko služi tudi stalno ukvarjanje z drugimi, dnevno opazovanje sosedov, kaj bodo naredili narobe, kam parkirali bodo avto, kritiziranje sorodnikov, ukvarjanje z učitelji v šoli… Tak način neukvarjanja s sabo nas lahko pripelje do tega, da zgubljamo stik s sabo in pristen stik z ljudmi. Postajamo vse bolj notranje spodrezani, kar se odraža v spodrezanosti v odnosih. Govorimo lahko o sneženi kepi, ki se ob kotaljenju veča. Nenazadnje sledijo ločitve v zakonih, samomori, zasvojenosti…
Kot je gnoju iz rane treba dovoliti, da se izlije in da se rana izčisti ter ozdravi, tako je potrebno tudi našo notranjo bolečino, stisko, skrušenost, osamljenost ali karkoli že je ta naša prizadetost vzeti zares. Dovoliti je treba pogledati pod površje. Ob tem je pogosto prisoten strah ali nemir, kaj bo pod hrasto. Nismo prepričani če je res nujno da hrasto odstranimo, hkrati pa vemo, da tako več ne gre, saj smo postali ujetniki lastne ranjenosti. Odstraniti skorjo pod katero tičijo stvari, ki povzročajo naše vnetje, je naporno a potrebno. Potrebno je soočenje z našimi strahovi, stiskami, sramom, ponižanjem in drugimi neprijetnimi občutji, ki so se v nas nakopičila. Ni v prvi vrsti vprašanje ali sem kriv ali nisem, kdo je odgovoren, zakaj vse to ampak je na prvem mestu pripravljenost pogledati vase in pustiti resnici da zaživi. To kar nosimo v sebi, to je del nas in je naše. Škoda je, da ne bi tega dela sebe spoznali in z njim živeli.
Kot je gnoju iz rane treba dovoliti, da se izlije in da se rana izčisti ter ozdravi, tako je potrebno tudi našo notranjo bolečino, stisko, skrušenost, osamljenost ali karkoli že je ta naša prizadetost vzeti zares. Dovoliti je treba pogledati pod površje. Ob tem je pogosto prisoten strah ali nemir, kaj bo pod hrasto. Nismo prepričani če je res nujno da hrasto odstranimo, hkrati pa vemo, da tako več ne gre, saj smo postali ujetniki lastne ranjenosti. Odstraniti skorjo pod katero tičijo stvari, ki povzročajo naše vnetje, je naporno a potrebno. Potrebno je soočenje z našimi strahovi, stiskami, sramom, ponižanjem in drugimi neprijetnimi občutji, ki so se v nas nakopičila. Ni v prvi vrsti vprašanje ali sem kriv ali nisem, kdo je odgovoren, zakaj vse to ampak je na prvem mestu pripravljenost pogledati vase in pustiti resnici da zaživi. To kar nosimo v sebi, to je del nas in je naše. Škoda je, da ne bi tega dela sebe spoznali in z njim živeli.
Brez zavedanja, da tudi ta del v nas obstaja in ne da bi si upali to čutiti, smo kot neveden popotnik, ki ne ve kaj nosi skozi življenje v svojem nahrbtniku. Morda je treba kaj preložiti, kaj dati ven, morda se lahko kaj naučimo. Ko se odločimo, da je potrebno rano očistiti smo naredili večji delež. Pomembna je volja in vera, da se skriva za vsem tem polnejše življenje. Ko imaš roko ozdravljeno jo boš lahko uporabljal in polnejše živel. Tako lahko rečemo, da ko boš svojim občutjem dajal besede, prostor in mesta, ko boš dopustil začutiti v sebi tudi sram, ponižanje, strah in druga neprijetna čutenja, lahko ustvariš z njimi notranji dialog in stopiš z njimi v odnos. Postala bodo aktivna in dejavna. Končno lahko začneš usmerjati čutenja, ne pa jih tlačiti in zatirati. In ta občutja ti bodo nadalje v pomoč v odnosih, saj je možno na podlagi prepoznavanja čutenj dati polnejši odziv sebi in drugim. Telo se potegne iz zamegljenosti v večjo jasnost, kjer spoznavamo stvari v nas in odnosih resničnejše.
Bolečine, trpljenje, strahove in druge tegobe, ki jih upamo začutiti, izreči in živeti pred sabo in drugimi postanejo dar, postanejo notranje gonilo. Postanejo trn, ki nam je v vzpodbudo in notranji smerokaz. Bolečina postane resničen del nas in ne izrinjen nepridiprav. Kot taka ima vrednost in pravo moč, saj nas uči. Skušajmo biti s tem delom nas samih sočutni. Naučimo se ljubiti sebe in posledično druge.