V vsakdanjem življenju je jeza pogosto označena kot nekaj negativnega in slabega. Ob besedi jeza se nam lahko porodijo slike ljudi, ki prizadenejo ljudi okoli sebe z neprimernimi komentarji, kričanjem ali celo fizičnim nasiljem. Mediji so preplavljeni z zgodbami o nasilju. Vendar, ali je to jeza? Odgovor je ne. To je nasilje, kar ni isto kot jeza. Nasilje je le ena izmed možnih oblik reakcij na jezo in druga močnejša čustva.
Jeza je v samem bistvu čustvo, ki pa se pogosto pojavi kot reakcija na drugo močnejše čustvo. Primer takega izražanja jeze je npr. mama, ki se razjezi na 6 letno deklico, katero je za las rešila pred drvečim avtomobilom, ker je punčka v trenutku nepozornosti skočila na cesto. Mamina jeza je bila reakcija na lasten močan strah, da bi se deklici kaj zgodilo. Jeza se lahko pojavi tudi kot reakcija na globoko nemoč, osramočenost ipd.
Nasilje je torej ena izmed oblik neproduktivnega odziva na jezo. Druge neproduktivne oblike so izogibanje, manipulacija, pasivnost, kontrola drugih, vloga žrtve ipd. Vse naštete spadajo pod pasivno agresijo, ki jo je težje prepoznati, saj se je oseba, ki jo izvaja, pogosto niti ne zaveda.
Primer razvoja neproduktivnega načina ravnanja z jezo je npr. srednješolka Janja. Na dan maturantskega plesa je Janja odprla omaro, v kateri je bila njena maturantska obleka. Kmalu je ugotovila, da mama obleke ni nesla k šivilji, da bi ji skrajšala krilo, čeprav ji je mama obljubila, da bo to storila. Janja je v solzah klicala mamo v službo. Mama se je odzvala, kakor da to ni nič takšnega, ji ponudila rešitev, da bo začasno spela krilo s sponkami, pa ne bo nihče opazil. Hkrati se je opravičila s pripombo, da je morala zelo veliko delati, da je zaslužila za to obleko, kar je pri hčerki vzbudilo krivdo. Na maturantskem večeru je Janja veliko pozornosti namenila svojemu krilu. Preverjala je, če je krilo še vedno pripeto, kakor bi moralo biti. Česar mama ni dojemala kot pomembno, je hčerki predstavljalo stisko. Janja je bila zelo jezna na mamo, vendar zaradi občutka krivde ni imela prostora, da bi jo izrazila. Nehote je jezo obrnila vase, se pričela kritizirati, zakaj je tako sebična, saj se mama trudi, ona pa se po nepotrebnem jezi nanjo. Če bo mama večkrat ravnala na podoben način in ji s krivdo onemogočila izraziti nezadovoljstvo in jezo, se lahko zgodi, da bo Janja pričela jezo potlačevati in jo usmerjati vase npr. s samokritiko, lahko da bo jezo preusmerila na mlajšega bratca, lahko pa da bo pričela popuščati v šoli ali razvila drug neproduktiven način ravnanja z jezo.
V samem bistvu pa ima čustvo jeza pomembno vlogo v našem življenju, saj nam daje energijo, da izvedemo aktivnost, s katero lahko naredimo pomembno spremembo v življenju. Na jezo se torej lahko odzovemo na produktiven način (obvladovanje jeze) kot so izražanje svojega iskrenega mnenja, direktna komunikacija, aktivno reševanje problema. Dober primer je Blaž, učenec 8. razreda osnovne šole, ki ima težave pri matematiki. Doma ga podpirajo pri izražanju nestrinjanja in občutkov jeze. V zadnjem obdobju je prejel nekaj slabših ocen, kar ga jezi, saj si želi odličnega uspeha. To jezo je uporabil, da se je aktiviral. Za pomoč pri učenju je prosil starše in sošolce ter stopil v stik z učiteljem. Na tem mestu si z jeznimi pripombami učitelju ne bi mogel pomagati.
Drugi primer produktivne uporabe jeze je Janez, v štiridesetih letih, poročen, z dvema otrokoma. Že dlje časa ima težave z bolečinami v križu. Ve, da bi moral izvajati vaje za hrbtenico, vendar zase pravi, da nima časa. Ko se bolečina stopnjuje in mu onemogoča vsakodnevna opravila, ga to iz dneva v dan vse bolj jezi, dokler se ne odloči in s pomočjo družinskih članov najde 15 minut na dan za vaje, ki mu jih je predpisala fizioterapevtka. Bolečine počasi pojenjajo, Janez pa s pomočjo jeze zbere toliko energije, da naredi potrebno spremembo.
Jeza je hkrati čustvo, katerega je pogosto težko in zelo neprijetno doživljati. Zato je razumljivo, da si veliko ljudi ne želi čutiti jeze. Vendar če se oseba jezi konstantno izogiba, jo potlačuje, se le-ta v njej nabira. Takšna jeza postane kot tempirana bomba, ki bo prej ali slej izbruhnila na takšen ali drugačen način. V večini primerov pride na dan na način, ki ni produktiven in po navadi prizadene tako ljudi okoli jezne osebe, kakor osebo samo. Primer je mama maturantke Janje, ki bo po nekaj takšnih dogodkih zagotovo doživela, da se hči odmika od nje in ji ne zaupa več, kar je zadnja stvar, kar bi si želela katerakoli mama. S tem je vez med mamo in hčerko poškodovana. Zaradi potlačene jeze nekateri ljudje ne napredujejo v službi, izgubijo odnos s partnerjem, včasih celo z otroki.
Večletno kopičenje jeze se lahko pokaže tudi na telesnem zdravju. Raziskave kažejo, da se nakopičena jeza povezuje s povečanim tveganjem visokega krvnega pritiska, povečano tveganje s srčnimi in koronarnimi boleznimi, zmanjšanim imunskim sistemom, povečano telesno težo, povečanim tveganjem s parodontozo, tveganjem za motnje hranjenja, s tesnobo, depresijo itd.
Sprejmimo torej jezo, dovolimo si biti jezni. Premislimo pa, komu jo bomo izrazili in komu raje zamolčali. Včasih ni primerno izraziti jeze sodelavcu, šefu ali svojemu zaupniku, saj to včasih ni produktivno ali pa je z izražanjem le-te dobro nekoliko počakati. Včasih smo jezni zaradi razlogov, ki se kasneje izkažejo za napačno razumljene.
Ko se odločimo za izražanje jeze, naj bo to na nenasilen in spoštljiv način, saj s tem najbolj zaščitimo sebe in svoje dostojanstvo. Ben Franklin je nekoč dejal: »Karkoli je začeto v jezi, se konča v sramu«. Ko reagiramo iz jeze nekontrolirano, se bomo hitro osramotili.
V vsakem primeru si torej vzemimo čas za razmislek. Premislimo, kaj nam jeza v določenem primeru sporoča, kaj nas moti, kaj moramo izreči, narediti ali spremeniti, da bomo pomirjeni s sabo in z drugimi. Naj bo jeza naš kompas za iskanje možnih sprememb v svojem življenju.